Samozaložba, 2016

Tokrat se v Tolpi Bumov ukvarjamo z brežiško elektro rock skupino Kontradikshn, ki je po šestih letih obstoja ravno dobro zajahala val popularne glasbe in pred dobrima dvema mesecema v samozaložbi izdala svoj prvi dolgometražni album z naslovom Reframing. 

Začnimo s faktičnim opisom. Band Kontradikshn spletnim brskalnikom ni neznan, saj se že šest let vztrajno vzpenja po lestvici prepoznavnosti. Začetna četverica se je dejavno razvijala med letoma 2010 in 2014, ko so s kakovostnim nastopanjem v živo vzgajali privržence tako na velikih odrih – denimo na tekmovalnem DemoFestu v Banja Luki – kot tudi na malih, avtonomnih prizoriščih po Sloveniji – denimo v Trainstation Squatu v Kranju. Po izdaji svojega EP-ja Anatomy se je ekipa leta 2014 zaradi interesnih konfliktov skrčila v kompakten trio in pri tem ostaja vse do danes: Anže Kump se je ugnezdil na bobnarskem sedežu, Matej Plešej in Petar Stojanović pa si delita zvoke kitar in klaviatur. Na hitro bi jih vrgli v žanrski koš elektro rocka, še raje pa nekam med dubstep in rock. Skratka, to je party muzika, na katero se, roko na srce, marsikdo raje razpleše kot pa na kak psihedelični rock, in muzika, ki sledi skupinam v stilu Nine Inch Nails pa The Prodigy, od domačih pa denimo zasedbama Zircus in Karmakoma, iz katere tudi prihaja frontman Petar Stojanović. 

Osredotočimo se zdaj na samo izdajo. 12 skladb na albumu Reframing je izredno premišljeno sestavljenih: spretno so aranžirane, Petar in Matej precej menjavata instrumente in v kakem komadu imamo opraviti tudi s petimi različnimi sintetizatorskimi nastavitvami. Da je glasbenega koordiniranja znotraj zasedbe več kot dovolj, so nakazali že z lanskoletnim naspidiranem singlom Memory Dump, na katerem Petar poje z robotiziranim vokalom ob že omenjenem sintetizatorskem akrobatskem manevriranju. Mnoge pesmi na albumu ločujejo ostri prehodi med mirnimi deli z atmosferično sintetizatorsko spremljavo in deli z udarnimi, majajočimi se basi s preprostejšimi, zlomljenimi ritmi. 

Albumska estetika temačnega drum and bassa povezuje tako štiklce, kot sta Neverland in Anatomy, pa tudi denimo 12-minutni komad Night Drive, s katerim pokažejo malo odstopanja od siceršnjih aranžmajskih formul. Kakorkoli, skladbe so aranžirane sorodno klasičnemu rocku in le pogosto prisotni sintetizatorji jih na prvi vlečejo stran od tega klasičnega koncepta. Na ravni besedil je vokal sicer precej doživeto odpet čez celoten album, a v njem ni ravno kake posebne filozofije in Reframing ni konceptualni album, kot trdijo nekateri. Reframing je morda tematski album na temo uokvirjanja uma in zatekanja k ustaljenim miselnim vzorcem. 

Sedaj pa se potrudimo pogledati v širši ustroj glasbene industrije z naslednjo opazko: kako to, da se ob Kontradikshn stalno pojavlja primerjava z Laibach. Kako je mogoče, da se ne prepozna povsem drugačnega konteksta teh dveh skupin in da Kontradishn hodijo očitneje po poteh Siddharte kot pa Laibach, in kako to, da se tu ne dela očitnejše razlike med alternativno in popularno glasbo? 

Poglejmo si odgovor na to vprašanje skozi prizmo produkcije samega albuma Reframing. Skupino recenziramo še v trenutku, ko za sabo še nimajo managerske ekipe in se trudijo popolnoma samoiniciativno. V zadnjih dveh letih so nastopali na velikih festivalih pred večstoglavo množico in v malih klubih, ki se sami komaj preživljajo. Fonograme izdajajo digitalno in fizično v samozaložbi in sami upravljajo svoje koncerte in turneje. Album Reframing so zmiksali v lokalnem studiu v domačih Brežicah, snemali pa so med drugim tudi v bližnjem Kulturnem domu v Brestanici (medtem ko jim ga je zmiksal sam Gregor Zemljič). In seznam se nadaljuje, da si ne boste mislili, kajti Kontradikshn res niso od muh – bili so že izpostavljeni v dveh oddajah nacionalnega medija, hkrati pa tudi recimo na Radiu Marš. Izredno vestno polnijo svoj profil na socialnih omrežij in na podlagi povedanega jim skorajda ne moremo očitati, da v ekonomskem smislu niso pravi glasbeniki začetka 21. stoletja. 

No, strnimo tole besedičenje, saj postajajo dejstva očitna. Kontradikshn se povezuje z Laibach samo zaradi domnevno podobnega zvoka. Kontradikshn so si z živimi nastopi očitno zgradili tako fanovsko podporo kot tudi pridobili pozornost organizatorjev dogodkov. Prepričali so tudi glasbene novinarje z dobro albumsko produkcijo in praktično brez profesionalnega PR-a dobivajo pretirane in zaslužene hvalospeve. Trio profesionalizira princip »do-it-yourself«, ki je bil še nekoč značilen za alternativno glasbo, s tem pa veliko vlagajo na lastno tveganje, kar se jim je za enkrat na srečo obrestovalo. Tako so že na uspešni poti pridobivanja statusa »konkurenčnega banda«, ki lahko nastopa na veliko, in pričakujemo lahko, da ne bodo kar tako več igrali za male denarce v malih klubih, če bodo le nadaljevali s takim zanosom.

Kontradikshn dokazujejo, da popularnih glasb ne opredeljujejo toliko žanrske oznake in karakteristike muzik, kot jih opredeljuje sposobnost uspeha na tržišču. Glasbeni pragmatiki imajo preprost pogled – problem je pač v glavi, eni hočejo z glasbo zaslužiti, drugi pa ne, in oba odgovora sta kot da legitimna. Ampak kaj, ko ni tako preprosto…