Studio Barnhus, 2016

Že nekaj let se po sceni švedske prestolnice svaljka mlada trojica, ki se ji večinoma pripisuje zasluge za osvežitev dogajanja in zvoka v tamkajšnji sferi plesne elektronske glasbe. Gre za Kornéla Kovácsa, Axla Bomana in Pettra Nordkvista, ki tvorijo didžejevski kolektiv in pred petimi leti so skupaj osnovali tudi založbo Studio Barnhus. Prvi od navedene trojice, torej Kovács, pa je nedavno obogatil katalog založbe s svojim dolgometražnim prvencem, ki sledi več malim ploščam skozi pretekla leta izdanim pod taisto streho. 

Namenimo nekaj besed Kovácsovi odločitvi, da naslovi svoj album The Bells, saj gre za naslov, ki se je v zgodovino elektronske glasbe vpisal že pred natanko dvajsetimi leti - nosi ga namreč tudi komad očaka Jeffa Millsa. Po Kovácsovih lastnih besedah seveda ne gre za naključje, saj je velik Millsov občudovalec, vendar vseeno ne gre za neposredno navezavo. Tako je sprva ta naslov nosil eden izmed komadov na albumu, na koncu katerega vokal ponavlja dotični naslov, odločitev, da bo to tudi naslov albuma pa je padla šele naknadno - med drugim tudi zato, ker se Kovács v svojih stvaritvah rad poslužuje zvena vseh vrst zvonov.   

Album odpre kratek ambientalni intro, v katerem Kovács pravzaprav predela samega sebe oziroma svoj komad Szikra iz leta 2014. Nadaljuje z nadvse poskočnim in fankoidno starošolskim komadom 'BB', naslednji v vrsti pa je Dollar Club. Ta da slutiti, da gre za album z naborom raznorodnih muzik, ki pa jih Kovács uspeva povezati v smiselno celoto. To ploščo oblikuje v album, v neko koherentno zgodbo. Dollar Club in njemu soroden Josey's Tune sta namreč po dancehallu dehteča kosa glasbe, vendar ozaljšana z njunemu stvaritelju tako ljubimi zvonovi prinašata dobro dozo melanholije, ki se razliva tudi po večini drugih komadov na plošči. Med pravkar omenjena komada je Kovács vrinil še kratek komad Gex, v katerem si privošči razigrani latino house ekskurz. Dance... While the Record Spins kljub naslovu, zaradi katerega bi si zapriseženi plesalci najverjetneje veliko obetali, prinese največje razočaranje s svojo plesno zlajnanostjo – razen seveda - če je bil ob tem na delu nemara še Kovácsov nekoliko črni smisel za humor, nanašajoč se na banalne plati klubske kulture. Omenimo še zaključni romantično umirjeni komad Urszusz, za katerega bi - preden slišimo, kako se zaključi - lahko menili, da album zaključi v isti maniri, v kateri se je ta že začel. Vendar nas na koncu lepo preseneti navihana samohvala, ki jo Kovács poslušalcu plasira iz tujih ust. Album tako zaključi v ponavljajoči se maniri vprašanje-odgovor, kjer slišimo maligansko navijaško skandiranje "What's his name? Kornél Kovács!".

The Bells je sicer žanrsko bogat album, ki kljub mnogim kontrastom ne deluje razdrobljeno. Kovács bolj ali manj uspeva spletati razgibano zgodbo, ki bi se večinoma lahko odvijala na plesišču in odjemalce razveseljevala s svojo pogosto poudarjeno humorno noto. In to je tudi njegova najsvetlejša lastnost, še posebej v luči dejstva, da je mnogi dandanašnji izdelki nikakor ne premorejo. Kljub temu pa bi bilo obešanje novic o kakem res svežem pristopu rahlo prenabuhnjeno, vendar je res tudi, da gre za dolgometražni prvenec in da nas Kovács v prihodnosti lahko še preseneti.