Willowtip, 2023

Kostnatění je češki izraz za »okostenelost« in ime blackmetalskega projekta, ki sicer ne prihaja iz Češke, temveč iz Združenih držav Amerike. V skladu s tradicijo tega žanra o izvajalcu albuma ne vemo prav veliko, razen tega, da gre za one-man bend, ki se podpisuje z začetnicama D. L. Kljub temu je glasbenik kar nekaj pomembnih iztočnic za umeščanje albuma v smiseln kontekst podal v intervjujih, med drugim je tam razkril tudi delčke svoje identitete.

D. L. je vse štiri albume pod imenom Kostnatění pripravil v češčini, toda v resnici ti izdelki niso niti najmanj češki, v kakršnemkoli pomenu besede. Avtor pravi, da se mu je češčina preprosto zdela zanimiva za pesnjenje, da se je želel le poigrati z zanj eksotičnim jezikom. Enako velja za glasbene vplive iz afriške in maloazijske tradicije, ki ga na aktualnem albumu Úpal več kot očitno navdušujejo. D. L. je odraščal v ruralnem Tennesseeju in je, po fotografijah in posnetkih sodeč, mulat, kar ni brez pomena, ko govorimo o žanru, ki je bil večkrat opredeljen za belski reggae. Kostnatění torej ni niti malo dogmatičen glasbeni projekt, s primerom albuma Úpal pa lahko natanko pojasnimo, kako, in malo manj natanko, zakaj.

Prva posebnost albuma je zven kitare, ki ga ovija kanček dodatne resonance, to pa kitaro asociativno približa orientalizmu, kajti zveni bolj podobno tamburici, citram ali indijskemu sitarju. Skozi značilno blackmetalsko distorzijo torej slišimo nekakšno težko rezkost, ki nemalokrat zaide v harmonične mole in tako potencira vzhodnjaški zven. D. L. zase sicer pravi, da ga zanima predvsem kompozicija, kitaro pa pograbi bolj iz nuje kot zaradi užitka. Toda za skladbe na albumu Úpal bi poslušalec zelo težko trdil, da je kompozicija pred muziciranjem. Seveda je slog brenkanja nekoliko specifičen, zdi se, da mu manjka prava tehnična usmeritev, ob tem pa glasbenik k sreči rifov pravzaprav nima kje slogovno omejevati, toda to ne pomeni, da bi bili zato šlampasti. Številne pasaže so zelo natančno odigrane, nekatere melodije so celo izjemno uholovljive, lahko pa smo hvaležni tudi, da Kostnatění hodi po robu black metala, ko mu dodaja še razne vokalne elemente po vzoru etna in zvočne učinke, kot je autotune, ki je vpeljan zelo okusno. Toda sama kompozicija v resnici ni presunljiva, kontrastov je malo in tudi plastenje in prelivanje nista kvaliteti, ki bi album zelo razločevali od drugih metalskih projektov.

Po drugi strani so besedila značilno blackmetalska. Kostnatění se ukvarja z eksistencialnimi vprašanji, smrtjo in tesnobo. Sem ter tja ponudi kakšno bolj oprijemljivo, skoraj politično kitico, verjetno v smislu, da je tesnoba vezana tudi na njegovo in predvsem njemu nasprotno ideologijo. Pri tem je poudarek na besedi predvsem, saj glasbenik nikjer v besedilih konkretno ne opiše svojega stanja ali se do njega opredeli. Nekateri verzi, denimo »jestli něco nevymyslím, někdo jiný se tam dostane první« oziroma »če se sam nečesa ne domislim, se bo tega domislil nekdo drug«, ki ga najdemo v drugem komadu Ho​ř​í​m nav​ž​dy, nas ob treskanju bobnov in brenčanju kitar premaknejo, spet drugi so preveč površni. Tudi vloga češčine je zanemarljiva, še posebej pri bolj fantazijskih kiticah, ki predvidljivo opisujejo takšne ali drugačne travme. D. L. je v enem od intervjujev dejal, da ga sicer vse bolj zanima stvarnost, toda redko seže do kolen poetiki kakšnih drugih blackmetalskih zasedb. Nekatere skladbe, denimo Skrýt se před Bohem, imajo jasnejšo in zanimivejšo vsebino, spet v drugih, denimo v uvodni skladbi Řemen oziroma Pas, pa ta vsebina manjka. Skladbam na splošno primanjkuje slikovitosti. Nišni bendi pogosto premorejo več specifike in zagonetnosti, ki sta v tem pogledu kvaliteti, kažeta pa se tudi v besedilih, ki jih nemalokrat zelo težko prevedemo. Pri plošči Úpal tega izziva ni. 

Tudi zvočno najbolj izstopa omenjena skladba Skrýt se před Bohem, ki ponudi nenavaden, toda za uho zelo lovljiv kitarski vzorec v visokem registru. Ta skladba je težka na drugačen način kot preostali komadi z albuma. Zanimiva sta tudi melodična skladba Opál in komad Rukojmí empatie, ki vključuje izvrstno sinestezijo perkusivnih in tremolo kitarskih elementov. Lahko pristavimo še, da so se živi bobni izplačali, v živo jih je namreč odigral in posnel bobnar Andrew Lee, kot je zapisano v spremnem besedilu.

Úpal je album, ki bo ostal bolj v ušesih kot pa v mislih zahtevnejše metalske publike. Čeprav plošča nima kakšne posebej tenkočutne vsebine, s svojo zvočno podobo in konec koncev tudi z vizualno podobo naslovnice nekako poskuša transcendirati potrebo po filozofiranju. Ena najbolj privlačnih prvin tega albuma je spoj žanrov – zunaj- in znotrajmetalskih, zelo težko pa ocenimo, kako osebnoizpoveden je album, kajti zdi se, da se Kostnatění temu namenoma izmika. Tudi zato morda vendarle ostaja potencial za tekstopisno in jezikovno bolj dodelane prihodnje podvige tega glasbenika.