V tokratni Tolpi bumov nadaljujemo s predstavitvijo izstopajočih izdaj, ki so prišle še ob koncu leta 2017, a jih iz takih ali drugačnih razlogov še nismo uspel uvrstiti v pričujoči termin. Kar pa seveda ne pomeni, da smo jih spregledali. Ravno obratno, saj nocojšnji tandem dveh polnopravnih izdaj newyorških avant-black metal originalov Krallice postavljamo v samo ospredje tiste žive, žlahtne in kreativne linije izstopajočih artefaktov, ki jih zadnje čase sploh ni malo oziroma – izredno malo jih je, a so tukaj. Za poslušanje in doživljanje in uporabo ter hojo z in skozi.

Krallice smo na valovih Radia Študent nazadnje obravnavali ob izdaji njihove predzadnje plošče, izjemne in spreminjajoče Ygg Huur, njihovo sledečo in zadnjo Prelapsarian pa smo kar nekako izpustili. Še pred tem in obeležujoč obdobje prvih štirih plošč, ki se je na nek način organsko zaključilo ravno s spremembo Ygg Huur, pa smo se jim posvetili in jih uvedli znotraj oddaje DJ Grafiti. Ob koncu prejšnjega leta pa so v kratkem razmaku Krallice med nas poslali kar dve monumentalni plošči, ki jih povsem možno kažeta na nekakšnem dosedanjem višku. Ti plošči sta Loüm, ki so jo posneli s pomembnim gostom Davom Edwardsonom, basistom in vokalistom zasedbe Neurosis, na glasu in analognih sintetizatorjih, ter Go Be Forgotten, bojda delno izhajajoča iz starejših osnov, a definitivno končana, realizirana in zaigrana v urgentnem tukaj-in-zdaj.  

Krallice: Loüm (samozaložba, 2017)

Na Loüm Krallice preprosto dostavijo nekaj svojega najbolj navdahnjenega materiala doslej, a tako je pravzaprav v njihovi druščini sedaj že kar nekaj let. Kljub briljantnim in prepoznavnim začetkom se namreč zdi, da se jim je ravno od plošče Ygg Huur dalje zares odprlo, malodane odtrgalo pravzaprav, in v svoje nedrje so spustili vsa izkustva, ki jih še posebej kitarista Colin Marston in Mick Barr premoreta z območij resnega avantgardnega solističnega komponiranja, v primeru Barra pa tudi pestre improvizacijske dejavnosti znotraj iz free jazza ter noisa izhajajočih miljejev, ne da bi jim kljub presečiščem nujno pripadal, vseskozi z zavedanjem različnosti in spoštovanjem. Ključen pa je bil tudi premik v bolj organsko in bolj ali manj skoz-in-skoz živo snemanje, ki je tako konceptualna kot tehnična, občutenjska in poetična odločitev. Vse to seveda omogoča sedaj že vsem poznano dejstvo, da je Marston polno zaseden in cenjen garač v lastnem snemalnem studiu Menegroth. Krallice lahko tako snemajo in igrajo, oblikujejo in miksajo na kateregakoli od možnih načinov – in to tudi počnejo. S tem da se jim poudarjanje bendovskega igranja v zadnjih letih obrestuje do neslutenih razsežnosti. Hkrati pa je to nekaj tako naravnega in za vsakogar z malo senzibilnosti smiselnega, da o tem skorajda ni kaj povedati. Vendar je, še posebej znotraj ekstremnega metala, ki že dolgo tone pod resnično impresivno količino poklikane kvantizirane dosadnosti, ki pa ji - kljub brezhibnemu precision nasnemavanju z zgodnejših plat - Krallice nikoli niso pripadali. Bend preprosto igra boljše in boljše, vedno bolj pa izstopata tudi preostala člana – Lev Weinstein na bobnih ter Nicholas McMaster na basu in vokalu.

Dodatek Dava Edwardsona, ki je vokalno izstopal predvsem na ploščah srednjega obdobja Neurosis, se izkaže za izjemno plodovito potezo, četudi nepričakovano. Edwardson je poleg vokala in distopičnih tekstov v skladu s siceršnjim pisanjem Krallice zadnjih časov prispeval tudi izbrane, povečini subliminalno hrupne in teksturno bogate intervencije, sprožene prek kopice starejših analognih sintetizatorjev. To je za Krallice novost, saj naslavlja drugi pol sintovskosti, ki ga v njihovi glasbi do sedaj še ni bilo. Zaključek uvodne Etemenanki je dober primer tega, kako se ti modularni zveni prikradejo v samo tvarino dogajanja, kot izrasli iz implikacij in prepletanj udejanjenih instrumentalističnih zvenov, a obenem diferencirani. Vsekakor pa strukturno jasni in izhajajoči iz samega strastnega zagona glasbe. In le-ta je izjemno bogata, pogumna, jasno je slišati, da jih Muza vodi čez previse in nore polete, utopljene v zlovešče žaltavi sončni svetlobi naslovnice.

Loüm je zven zrenja v brezno norosti vladavine peščice prek strahu in sovraštva, ki vlada vsem; marionete in bitja, ki so ponorele sinapse hibridnega civilizacijskega organizma, ki tone brez ene naučene lekcije. Vzgibi po puščanju vsega za seboj, nemožnemu, vzpenjanje na oljnato črni obelisk za svetilniško izvidniški pogled drugam ter prek zaključne Kronus Deposed končni delirij o odstavljenem Kronosu, goltajočem vladarju časa, kot odziv na ravno obratno - neznosno brezkončno trajanje, grozljivost neskončnega namigovanja. A v zrenju in zaznavni preobrazbi v konkretno slišnost Krallice ni ničesar diaboličnega, zato pravzaprav drži oboje, karkoli se komu zdi v doživljajočem trenutku primernejše reči – da Krallice so in niso black metal.

Krallice: Go Be Forgotten (samozaložba, 2017)

In globoko black metal je in ni tudi druga lanska plošča Krallice, na nek način še bolj nora Go Be Forgotten. Že sam naslov je za tiste vešče black kodeksov in tradicionalnistično reiterirane etimološke magije globoko pomenljiv. Na Go Be Forgotten Krallice namreč nadaljujejo pravzaprav eno in isto stvar, a tokrat hoteno izpostavljeno prek prav specifičnega zornega kota. Že prva skladba prve plošče se je imenovala Wretched Wisdom, ki je glede na navdih in zven jasno namigovala na ključen vpliv Burzum estetike in doživljajskih krajin, ki so jih temu zloglasnemu, a za kratek čas genialno navdahnjenemu bedaku iztrgale množice sledečih generacij v mnoštvu različnih žanrskih okolij. In to wretched wisdom perspektivo – ali pa z ozirom na Burzum lost wisdom perspektivo – so Krallice skozi svoj ultra navdahnjen in asimetričen kompozicijsko-izrazni filter na Go Be Forgotten sprostili na najosupljivejši način doslej. Ta plošča je nekakšna kulminacija vsega, kar določeno občutenje black metala, prav to tukaj, lahko je in bi lahko bilo, kaj se ponuja, kam se povežejo prosti radikali še iz začasne istovetnosti v nedoletnem obdobju zasanjanosti te ekspresije.

Uvodna This Forest For Which We Have Killed vsebuje tako popoln, disonantno repetitiven motiv, osnovan okrog intervala velike septime, da poslušalcu, temu poslušalcu, preprosto vzame sapo. Razvoj gre v smeri pospeškov in upočasnitev, pogumnih zakorakanj v znano in širjavo žalobnost ter predvsem v kopico prefinjenih in neponovljenih obratov, odzvenov in premolkov, ki so v kakih drugih glasbenih okoljih pogostejši, a v black in death metalu bendov, ki bi stvari izvedli na tukaj slišan način, skorajda ni. Potem so tu še kreativne aplikacije studijskega instrumenta kot celote, ki so seveda pogostejše, a redko tako navdahnjene in neposredne kot onirična logika, s katero je kratek čas frekvenčno filtrirano in v meglici obviseno igranje na sredi naslovne Go Be Forgotten. Predvsem pa gre pri obeh ploščah za kopico zvenov, ki so inherentni temu, kako električne kitare in bobni dejansko zvenijo med rock igranjem v vadnici, na koncertu, kjerkoli. So zvoki, ki dejansko nosijo in spremljajo človeka, ga potisnejo naprej, navdahnejo, obkrožajo, a se začuda – če smo sarkastični – na večini metal plošč nikoli ne slišijo.

To lahko podaljšamo tudi do uporabljenih klaviatur, ki so sicer na večini Krallice plošč prisotne nekako v ozadju, v klasični Burzum, pa tudi Emperor maniri prve polovice devetdesetih. A na Go Be Forgotten frontalno izstopijo, in to spet na način, ki je totalno smiseln, a v teh okoljih ne pogost. Krallice namreč igrajo, zmorejo, delajo, kar hočejo – ne iščejo približkov. Če želijo imeti sint, ga odigrajo. In odigrajo ga tako, da ima nemudoma smisel in ni v vlogi nadomestka. V tem oziru klaviature na tej plošči večino časa zvenijo, kot bi bile zaigrane skozi kitarske ojačevalce z direktnim odzivom in ljubeznijo do odtenka zvoka – zvoka, ki ga tam ne bi bilo, če ne bi bil hoten. To skorajda tavtološko poanto poudarjam zato, ker je na veliko ključnih, legendarnih platah, ki so tako Krallice kot nas pomembno oblikovale, ravno obratno. Če povlečemo primerjavo - Quadripartite Mirror Realm zveni nekako tako, kot če bi legendarno Tomhet odigral nekdo, ki dejansko ve, kaj počne in mu je mar za zvok, ki nastaja in mu tudi sledi v neko občuteno, čutno linijo muziciranja, ima stik z instrumentom, mu dogaja odžgat fantastičen sintovski privid skozi stolp kitarske mašinerije.

Vse to, predvsem pa vse, kar tukaj sploh ni bilo izpostavljeno, prispeva in tvori srčiko tega artefakta, ki premore vse, kar bi si od Krallice želeli. In nato še več. Ker Go Be Forgotten dejansko je presenetljiv, preseneča z intenzivnostjo lastnega občutja in dejstvom, da premore težo in bogastvo, ki sta seveda nujna in dobrodošla, a bi se v splošni črnogledosti lahko skorajda odrekli možnosti, da sta sploh možni. Sta.