Riot Season/FuzzInk. Records, 2019

Današnja godba konkretno rogovili in smrdi po devetdesetih letih ameriškega podtalja. Tistega podtalja, ki ga še jasneje zaobjamemo predvsem z navedbama založb Touch and Go in Amphetamine Reptile, nekakšnih valilnic zasedb, ki so jim sčasoma prilepili etiketo noise rock. Hrupen pristop je bil bržkone ključen skupni imenovalec za te bende, ki so se sicer napajali iz precej raznolikih glasb. Obračanje v gromek, prepoznaven slog in ton so takšne zasedbe črpale iz nemirnih bluzovskih kalov, garažnih punkerjad, art rokad, metalskih struj, svobodne improvizacije, jazza in še česa, kar je dodobra razpršilo in razkrečilo takratno dojemanje, sprejemanje in nadaljni razvoj scene. Seveda pa vse omenjeno ni ostalo le onstran velike luže. Zlasti takrat, ko so bendi začeli harati tudi po stari celini ter drugod in se nemalokrat ustavili tudi v naših krajih. Tukajšnji rockovski hrup so gojili Žoambo Žoet Workestrao, kasneje bendi iz gibanja Prekmurje Noise Conspiracy, pa Štirje pravi dedci, Nikki Louder in drugi. Podoben hrup, znova v lastnem stilu, je v širši regiji valoval predvsem iz Hrvaške, z bendi, kot so Sexa, Karpis, Why Stakla, Ha Det Bra, Razorblade Jr. in drugimi, iz Bosne pa z veterani SCH. No, k protagonistom današnje Tolpe se spuščamo še južneje, v Atene, kjer domuje kvartet Krause.

Le tri leta delujočo zasedbo sestavljajo Charalampos Kourkoulis s kitaro in vokalom, Kwstas Kangelaris z basom, Nikos Prapas z bobni in Alexandros Vagenas z vokalom in kitaro. Kljub mladosti skupine so omenjeni člani pravzaprav veterani grške eksperimentalne rockerske, nojz in ekstremne metalske scene. VULNUS, Rita Mosss, Cut Off in Casual Nun so le nekateri izmed bendov, v katerih so se oziroma se člani še udejstvujejo. Kot pravijo, se je pod imenom Krause grška četvorka odkrito in neposredno obrnila prav k noiserockovskim glasbam devetdesetih let v stilu založbe Amrep in založbe Touch And Go. Da pa bend ne bo le še en poskus oponašanja slovitih bendov iz katalogov omenjenih založb, so Krause dokazali s prvencem 2AM, ki je izšel leta 2017. Že prva, pravkar omenjena velika plošča je pokazala vse zmožnosti štirih podivjanih glasbenikov, ki se nikakor ne držijo nazaj ter niti za las niso pripravljeni odstopati oziroma sprejemati kompromisov. In tudi na novi plošči The Ecstasy Of Infinite Sterility ni prav nič drugače.

The Ecstasy Of Infinite Sterility se po prvem in nepozornem poslušanju lahko zdi kot še ena prav nič posebna izdaja iz voda agresivnih žanrov, ki so z dokazano grobostjo nepropustni in se prav lahko delujejo premalo požrtvovalno in tvegano. A prav kmalu ugotovimo, da se v tej preveč na milo predvajani vsebini skriva izjemno domišljena in na grobo zapakirana godba, ki z določenimi odseki stoji prav tam ob boku nam ljubih, hrupnih, spletkarskih bendov iz devetdesetih. Krause nikakor niso še eden tistih bendov, ki so se rodili prepozno. Njihov kvaliteten udar je prav zaradi spretne in raznolike izvedbe redek pojav na trenutnem tankem obrobju, kjer je vse sterilno in prečiščeno, do ušes preveč prijazno, lahko prebavljivo in olepšano, zato pa kaj kmalu premalo zapomnljivo in preveč pozorno, skratka, prozorno.

Ne traja dolgo, preden začnejo na dan prihajati učinkoviti ritmični obrati, zategovanja znotraj parajočih riffov in nasršenih vokalov, ki v desetih komadih loputajo z največjim zamahom in pogledom naravnost iz oči v oči. Na albumu se gibljemo od naslovne, hammerheadovsko nabrite The Ecstasy Of Infinite Sterility, ki se v drugem polu prevesi v sunkovito unsaneovsko grobost, do sludgerskega razpuščenega repetitivnega nalaganja v osemminutni Real Men Live Off Waitresses, ki se v zaključku spremeni v trušč v pravem pomenu besede. Tukaj se tudi jasno pokaže sposobnost kontrole zvočnega zidu, ki je tudi ena najbolj očitnih moči benda že ob prvem srečanju. Stonersko plasiranje in razvojna tehnika dati rifu čas se skrivata v komadu Trouble With Every Last Bastard At The Bar, nasprotno pa deluje dorečeni in napadalni jesuslizardovski ropot v Blister King. Live Like A Man, Die Like Animal nosi val helmetovske začetne energičnosti, cepljene s The Stooges garažo, rolano na 45 obratov.

Krause se na novi plošči zavestno še močneje oprijemajo tiste veje hrupnega rocka, ki ne temelji na efektovskih in mašinskih posegih, temveč ohranja srborit izraz okleščene bendovske formacije z eno bolj surovih produkcij.