Bureau B, 2014

Najbrž je ime nemške zasedbe Kreidler vsem ljubiteljem krautrock glasbe in vseh njenih sodobnih derivatov, ki segajo od rocka pa do elektronske plesne glasbe, najbrž poznano. Gre namreč za eno najvidnejših imen t. i. neokraut electro scene, ki je zrasla v zadnjih desetletjih na nemškem prostoru. Thomas Klein, Alexander Paulick, Andreas Reihse in Detlef Weinrich ob bok omenjeni skupini že več let aktivno postavljajo različne solistične projekte in tako še dodatno vlivajo sveže glasbene produkte v široko razpeto sceno. Da je njihova splošna glasbena afirmiranost na nemških tleh vedno večja, pričajo tudi številni filmski in umetniški projekti, ki se jih kot skupina ali kot posamezniki lotevajo.

S svojo novo studijsko ploščo ABC je četverica iz Düsseldorfa obeležila svojo že 20-letnico delovanja, v katerem so razvili sebi lasten modus operandi, ki za posledico nosi karakteristično prefinjen zvok. In v tem pogledu je deseta studijska plošča ABC, ki je izšla za nemško založbo Bureau B, nekakšno nadaljevanje zastavljene zvočne poetike skupine Kreidler, ki v sebi združuje tako analogno fizično plat muziciranja kot sodobne digitalne računalniško-sekvenčne prijeme. Njihova glasba je torej vpeta med fizično - humano in digitalno – sekvenčno zvočno hemisfero. Znotraj tega izbirnega prostora pa četverica išče svobodno izraznost, ki se skozi piljenje in nadgradnjo idej nalaga v pester ritmično tematski minimalizem. Zatorej bi njihovo muziciranje bilo napak enostransko označiti kot nekakšen krautrock revival, saj v njihovem zvoku pogosto najdemo še prostor za drugačna glasbena izražanja, ki segajo od postrocka do novovalovske tipične bas-boben strukture.

Značilen preračunljiv minimalizem četverice tokrat označuje že sam naslov ABC, ki pa v sebi nosi tudi neko drugo poanto dotične plošče. Če se formalno-zvočno novejša plošča praktično skoraj ne razlikuje od njenih predhodnic, tu imamo v mislih predvsem plošči Tank in Den iz leta 2011 oz. 2012, je največja novost plošče ABC znatnejša uporaba vokala. Če iz tega konteksta izvzamemo androidno seciranje posameznih črk abecede v skladbi Alphabet in Tornado, ki nas precej spominja na nekatere kraftwerkovske prijeme, obenem pa odpira domet tudi senzibilnosti skupine do bolj avantgardnih glasb, ki so v manipuliranju zvoka posameznih soglasnikov in samoglasnikov prihajale do zanimivih barvnih efektov. Vokalno novost gre torej iskati drugje. Četverica je namreč pri snovanju plošče uporabila kar pevski zbor. In to gruzijski ženski pevski zbor. Kreidler so celotno ploščo posneli v najbolj vzhodni evropski metropoli, v Tbilisiju. Najbrž gre razloge za takšno studijsko selitev iskati v nekakšni intenci med povezovanjem glasbene tradicije vzhoda in zahoda, ki se na albumu zvočno preslika v nekaterih melodičnih in ritmičnih frazah, ki plošči prinese blagi priokus eksotike, vendar splošno še vedno prevladuje prej opisana nemška zvočna racionalna rigidnost, ki jo praviloma označujemo s skovanko „Menschmachine“ oz. nekakšno simbiozo človeka in stroja.

Podlaga: 1.Nino

Če sedaj preletimo album ABC, nas že uvodna skladba Nino, mimogrede ena najbolj zanimivih na vsej plošči, ponese v precej živahen tempo. Tipičnim basovskim linijam se po nekaj taktih pridruži značilno ponavljajoče tribalno bobnanje s strani Kleina. Skrbno zasnovana poliritmika se polagoma sestavlja z vključitvijo še ostalih v začetno zvočno idejo. Tu mislimo na funkoidno kitaro in sci-fi atmosferske vložke in ostale motivike na klaviaturah. Manjša noviteta tokratne plošče ABC so tudi pogostejši rahli dinamični odkloni, ki jih Kreidler že v začetni skladbi nekje na polovici dosežejo z vklopom zbora, ki atmosfersko napove orientalsko začinjeno solacijo, medtem ko se ritmično in idejno ogrodje minimalistično ponavlja in ohrani vse do kraja. V istem tempu ji sledi skladba Alphabet, ki v začetnem ritmičnem vokalnem seciranju črk abecede, kjer se barvno križajo šumniki, sičniki in soglasniki v zanimivo tematsko melodično rešitev, se zvočna kolesja četverice utečejo v rahlo diskoidno in temačno atmosfero, kjer smo občasno spet priča vokalnim vložkom, ki v bistvu v sklopu celotne plošče vedno prinašajo rahle dinamične in idejne zasuke v kompozicijah. Dinamični lok plošče se s tipično kraftwersko pop vižo Destino precej umiri. Čeprav se skladba v drugi polovici zasuka v igriv novovalovski funk, skladba deluje predvsem kot uvertura v sledečo Modul, ki je vsekakor zmagovalni inštrumentalni napev plošče ABC. 

Podlaga: 4. Modul

Nizkofrekvenčna sekvencirana tema, ki dejansko res deluje kot modul, okrog katerega se razvija vse ostalo, napove naraščajočo temačno-kislo atmosfero, v katero se s sinkopirano ritmiko vzpenjamo nekam v neznano, a kot vedno pri Kreidler, ne dosežemo vrha ali bolje plesne ekstaze, čeprav nas omenjena skladba prijetno zbada s skoraj technoidno plesnim pulziranjem. Če skladba Modul deluje kot nekakšen climax v okviru celotne plošče, se s sledečo skladbo Ceramic razigrano vzdušje spet nekoliko potlači v sicer zvočno precej zanimivo kompozicijo, ki zopet dokazuje, da je četverici ponovno uspelo ustvariti produkcijsko vrhunski zvočni izdelek. Tu merimo na čistost zvoka in pričarano tišino, ki kot tapeta vpija skrbno zasnovane vibracije. Pri omenjeni skladbi odigra ženski zbor in nasploh vokal ključno vlogo. Po začetnem otipavanju glasilk iz ozadja prihaja večglasno žensko petje v ospredje in zada dokončni čutni udarec hladni digitalno-elektronski izraznosti. Plošča se zaključi s skladbo Tornado, ki nas sprva zopet zaliva s kislino motorične ponavljajoče teme, ki s pomočjo zankastih vokalnih kapljic črk A narašča, dokler se v celotno zgodbo ne vmeša tribalno podivjano bobnenje, ki celotno izraznost posadke zopet odplavi na humano površje.

V tem oziru plošča ABC prinaša nekaj svežine. Četverici je kljub temu, da je povezovalni člen med skladbami zopet sekvenca, uspelo ustvariti izrazno toplo ploščo, ki v sebi skriva precej na prvo uho neslišnih rešitev. Seveda bi pričakovali, da bi se nekatere skladbe še dodatno razvlekle in sprostile oz. drugače rečeno, kompozicije ostajajo še vedno dinamično linearno enolične. Najbrž pa četverica podobne bolj telesne inštrumentalne izlive hrani za žive nastope in se z studijskimi ploščami raje posveča iskanju zvočno-strukturne perfekcije, ki jo plošča ABC zopet ponuja v posluh.