KSENIJA JUS: KATEDRALA LJUBEZNI

Samozaložba, 2016

Ksenija Jus deluje na glasbeni sceni že dobrih 20 let. Glasbenica je v tem času preizkusila različne sestave, s PopOvni, NO Phobia Orchestra, Kombinatkami izdala deset plošč, leta 1996 nastopila z Link der Wasser na Novem Rocku, se uveljavila kot kantavtorica, sodelovala pri ustanovitvi festivala Kantfest. Je skratka zelo družbeno angažirana posameznica tako posredno skozi glasbo kot tudi sicer.

V osemdesetih se je je val slovenskega panka močno dotaknil in ji hkrati vzbudil željo po večji vpletenosti. Glasbenica, kritična do političnih struktur, do iger moči, pohlepa, skozi besedila osvetljuje delavsko-socialne probleme, družbene nesprejemljivosti, problematiko kapitalizma, birokratizacije, strahu in tako naprej. Zdi se, da je outsider glasbene industrije, promocija ji je tuja, zadnja leta izdaja predvsem v samozaložništvu. Dolgoletno ustvarjanje, katerega skladbe so postopoma kapljale na plano, je počasi in brez prevelike medijske pozornosti doživljajo tudi razne osvežene izdaje na kompilacijah. Zadnje štiri izdaje so za poslušanje dostopne na njeni spletni strani, do starejših je že teže priti. O njeni aktualnosti priča koherentna izdaja iz leta 2014 Pozdravi iz Slovenije, ki združuje skladbe iz različnih obdobij njenega ustvarjanja. Zbirka je hkrati zanimiv presek časa, ki je tudi na nek način univerzalen, glasbenica namreč pristopa oziroma dostopa do poslušalca ravno preko izpovedi osebnih stisk, ki reflektirajo obče družbene problematike.

Še do nedavnega je njeno ustvarjanje bilo prežeto s protestom, direktno kritiko, njena Pesem upora, ki jo izvaja skupaj s pevskim zborom Kombinat, tudi njenim siceršnjim kolektivom, in Buldogi, je postala celo himna ob vseslovenskih vstajah pred štirimi leti, 2014 je nastala Free Pussy Riot, njeno starejše ustvarjanje pa tako ali tako brez vsakršnega zadržka sledi neusmiljeni kritiki sistema. V 2015 se zdi, da je ubrala drugačen pristop že z Enciklopedijo človeka in soljudi, še bolj radikalen obrat pa beležimo z njeno zadnjo ploščo Katedrala ljubezni.

V uvodu v album nas opozarja na duhovno revolucijo, ki se ima zgoditi in opogumlja k spremembam, ki naj bodo individualno premišljene, ter hkrati poziva k skupnosti. Vse to proti tekmovalnosti, pozicijam moči, egu in vojnam. Zadnja plošča je prava prispodoba za njen uvid, njeno stisko, stisko mnogih in njeno rešitev. Znotraj odtujenosti, v posamičnih trpljenjih in individualizmu, ki preveva vse sfere današnjega sveta, Ksenija vidi rešitev v človeških odnosih. V toplini človeške dlani. Le-te razkriva tako s kančkom melanholije in spominjanja v Več kot sanje, se skrivnostno ovija v meglice v Človeku med ljudmi ter lahkotno swinga v skladbi Sončni otrok. Prifrknjenost v Nomadih srca lepo povzame njen trenuten pogled na svet: »Ko izbirate poti, nomadi srca, izbirajte po utripu, saj to je vse, kar ste, v sedanjem hipu.« Po eni strani poziva na hipne srčne vzgibe, po drugi pa se zdi, da v Vtisnjeno v čas razstira komponento odnosov, ki presega hipnost, je obdana z vesoljem.

Osebna pripoved tukaj ne pomeni zaprtosti pred svetom, ampak preprosto drugačno delovanje, drugačen glasbeni nagovor. Ob manku tako direktnih kritičnih pozicij v glasbi, ob glasu, ki je navidez svoboden in hkrati ravno zaradi te svobode preglašen z vso navlako, je avtorica izbrala nasprotno pozicijo, kot jo je imela do sedaj, pozicijo brez kričanja.

Zvok plošče je umirjen tako kot njeno tematsko polje. Preprosti in minimalistični aranžmaji so sestavljeni iz osnov ritem kitare in kitarskih ubiranj, nadgrajenih v bossa novo, enostaven hodeč bas, z občasnim bobnanjem kohona ter raznovrstnimi vokalnimi prepletanji in napevi, okrog katerih se vrtinčijo lahkotna dopolnjevanja na flavti, piščalih ali saksofonu.

Pod kompozicije se je podpisal cel band in jim zato umanjka nekaj robnosti, po drugi strani pa Ksenija ves čas implicira enotnost, sodelovanje in skupnost. Tako na albumu sodeluje še bera vokalistov, ki polagajo njene besede med ljudi, med drugimi tudi Katja Stare, Severa Gjurin, Metod Banko, Sergej Randjelovič in Peter Andrej. To je precej nenavadna odločitev glede na to, da besedila razkrivajo kar največ njene intime in da je že sama res odlična performerka. In zdi se, da izpoved tako nekako izgubi tisto intimno noto, posebno interpretacijo, ki jo zmore avtorica in se zaradi rahlo neposrečene kombinacije treh različnih momentov, nekoliko generičnih aranžmajev, nežnih interpretacij in subtilnih besedil, zlije v zgodbo, ki je lahko izpoved vseh, a hkrati nikogaršnja. Vsak izmed teh momentov je sicer zelo tenkočutno izpeljan, vendar pa je skupek verjetno prav zato precej neopredeljiv. Tako morda ne bo dosegel poslušalcev, ki jih je privlačila Ksenijina siceršnja drugačnost in revolucionarnost. To je plošča človeka, ki tipa drugače, ki tipa nežno, odraslo, v maniri nekoga, ki je zaradi skupinskega ustvarjanja naredil kompromis na račun ostrejše zvočne slike in razburljivosti.

Ne več revolucija, ampak drugačen trk svetov, tak, ki ne podira, izključuje in ne odganja, ampak je zavit v dostopen paket, ki nevsiljivo čaka na uhlje, navajene nežnejših godb. Album je njen osebni oltar, ki morda ni vrhunec njene diskografije, jo pa vsekakor logično dopolnjuje in upamo, da ne zaključuje.  

http://www.xeniaius.si/glasba/