Editions Mego, 2012

Tokrat prostor Tolpe Bumov locirata KTL, duo formacija Petra Rehberga in Stephena O'Malleya, ki smo jo v Kinu Šiška tudi že doživeli v živo. V je njuna do sedaj najbolj členjena in čista plošča. Posebno po neposrednem predhodniku, ki je inštrumentariju raztezal bolj neposreden – odrski, skoraj rockerski vakuum.

KTL je štartal kot muzična komponenta dramaturgiji gledališke postavitve Kindertotenlieder, avtorjev Gisèle Vienne in Dennisa Cooperja. Ta element, kot očitni razpoloženjski vir temačnega, a obenem lepega in veličastnega kataloga KTL – ta element konkretno proseva tudi skozi gradnjo in zadržanost plošče V. Prav oprijemljivo to izriše posebno zadnja, dvajsetminutna skladba Last Spring: A Prequel, ki je tudi sicer povezana z izvorom KTL, saj je osnovana na sodelovanju z avtorjema Kindertotenlieder.  To zadnjo skladbo skozi ves čas trajanja dinamično določa teatralen monolog v francoščini, glas Jonathana Capdeviellea, ki je izpostavljen računalniškim  modulacijam fantomske in demonske sprevrženosti igranja z našo slušno percepcijo.

Sicer je V kljub dronerski relativno statični dinamiki zvočno izredno bogata plošča. O'Malley in Rehberg oba preklapljata modularne sintetizatorje in računalnika. O'Malleyeve kitare in basi v plimi kontroliranega feedbacka v ravnini razblinjajo masivno meglo Sunnovskega dronea, medtem ko sintetizirani cvileži v kirurško natančno kontroliranih glissandih polagajo temelje godeči se zvočni sinesteziji. Edino, kar zaustavlja zvočnost V pred skoraj popolnim hipnotičnim zlitjem posameznih elementov igre, je izredno dobro premišljeno in neverjetno učinkovito deljenje zvočne gmote skozi večkanalen poligon mešalne mize. Podobno kot le za trenutek pokrajino pretrese oddaljen odmev hrupne intervencije kot grom strele v daljavi, tudi vpad ali nenaden preskok dela inštrumentarija na drugi konec stereo slike vedno strezni poslušalca v nov nastavek in nov vidik.

Končni potencial za poslušanje je tako enormen, že preden O'Malley ter Rehberg v studie povabita Jóhanna Jóhannssona, naj ta za gradnjo Phill 2 oblikuje aranžma za orkester. V Phill 2 tako poslušamo monumentalno gibanje repetitivnega vzorca globokih godal, ki jim klasicistično plastovito sledijo aranžirane špure filharmonične inštrumentacije. Tu akt snemanja v več-perspektivnosti izpostavlja prostor studia, ki podobo orkestra oblikuje nekje med glediščem publike javne vaje, kot skoraj terenski posnetek s pripadajočim škripanjem prostora in dihajočo prisotnostjo glasbenika za trobilom, ter mogočnim filmskim doživetjem, ko nam v kino dvorani postrežejo z vsemi šestnajstimi virtualnimi koti in ploskvami, da dosežejo pravi občutek kopanja v sicer dolgočasnih, a nasilno glasnih dramatičnih orkestralnih intervencijah.

Za izvršitev izpeljave plošče V sta se O'Malley in Rehberg najavila v kar nekaj različnih studiih po stari celini, med drugim v EMSu v Stockholm in GRMu v Parizu. To se plošči pozna, izkoristila sta potencial zgodovinsko umeščene tehnologije zajemanja zvoka in s to povezanega pionirstva konkretnih lokacij, kjer sta delala. V je tako izreden tehničen in kreativen podvig ter brez dvoma dviga nivo pričakovanj že tako čislanima glasbenikoma še stopničko višje.