Samozaložba, 2014

Kultur Shock je polnoleten. Temu na čast so Srđan Đino Jevđević in antikapitalistična gypsy punk kompanija izdali album, za katerega so denar za snemanje zbrali preko kampanje prostovoljnih prispevkov s sloganom: »Nimamo ne denarja, ne založbe, ne sponzorjev. Edino, kar imamo ste – vi!« Za vsako donacijo so ponudili feedback v obliki cedejev, majic, kart za koncerte in brezplačnega prenosa albuma s spletičnega Soundclouda. Konglomerat eksplozivne mešanice punka, metala in vsebalkanskih začimb brbota v loncu na tihem ognju ob glasnem srkanju rakije. Deveti album je enostavno naslovljen in izklesan z rimsko IX, ki bi lahko pomenila devet življenj ali pa tudi devet krogov pekla. Na naslovnici zvezda petokraka in rudarska kladiva spodkopavajo svetovno ureditev na čelu z zrušenim njujorškim Kipom svobode, ki je nekoč iskreno pozdravljal priseljence. V teorijo bi lahko vpletli tudi deveti amandma ameriške ustave, ki govori o tem, da “spisek z ustavo zagotovljenih pravic ni izčrpen, temveč pripadajo ljudem še druge pravice, ki niso zapisane v ustavi.” In že smo pri relativnosti razlage, pri tem, kaj pomeni današnja demokracija, in pri vprašanju smiselnosti vseh nejasnih kodeksov in listin, ki predpisujejo, omejujejo in modelirajo način življenja. 

 

“No mater where you are, the grass is always green, on the other side, I can't decide, I guess I'll never know, where souls reside,” so stihi iz prvega komada Home, ki ga uvaja whitestripovski riff, nemirna balkanska duša pa se sprašuje, kje je dom. Tematika iskanja izgubljenih ognjišč je preplavila besedila na novem doprinosu Kultur Shocka. Prostovoljno ali prisilno razseljenost po belem svetu izpoveduje tipičen bosansko razvlečen vokal, ki je centrifugalno ožet miks najboljših barv brezčasnih Bebeka, Waitsa in Jella Biafre. Nemalokrat zaide tudi v polje sevdalink. Te bi lahko glede na namenskost poimenovali tudi psevdalinke, saj naj bi ozdravile trpečo dušo ali pa jo dokončno pognale v permanenten obisk kafane - “Udri brigu na veselje z nekoliko promili več”! Vendar tudi rakija ni več, kar je bila. Govnovače menda več niti ne kuhajo. Svet oblači isto uniformo. Seattle, Pariz, Sarajevo izgubljajo identiteto z agresivnostjo globalizacijskih znamk in digitalnega marketinga, v katerem je seveda jasno, da burek nikoli ne bo pojedel mcdonaldsa. Vsi, tudi bog, ki je v navezi s šejtanom, so se sprijaznili s trgovskimi verigami, ki so v enolično sivino okovale nekdaj pisana mestna središča, in vzdigujejo roke od raje, ki je prisiljena znajti se, kakor ve in zna.

Vetrovi z vseh koncev sveta so usode članov skupine združili v Ameriki. Komad Unamerikan je po obnašanju tipičen uporniški Kultur Shock komad, ki izžareva brutalen protest. Poziva na sabotažo splošne kontrole, vdora v intimo in kopičenja zbranih podatkov o posamezniku, ki lahko pri določeni statistični količini prejudicirajo in predvidevajo njegove nadaljnje poteze, korake, misli. Gre za nadzor, ki opravičuje svoj obstoj z masko varnega sveta, a je v bistvu paravan, ki poskrbi za dotok vode na mlin elite, ki tako lažje kontrolira situacijo in polni trezore. Demokracija v narekovajih se je razpasla do slepe ulice. Na eni strani skrajnosti imamo tiste, ki se ne ustavijo pred ničemer in se požvižgajo na nezanesljive birokratske mline, katere vrtijo kontrolorji demokracije, ki bi morali to anomalijo zatreti že v kali, a so nesrečniki le talci, ujeti v strahu lastne sence. Kritika, ki jo servira Kultur Shock, ima moč deročega potoka. Je drveč punk rock, ki spuščen iz kletke s polnimi pljuči vdihuje življenje v transu violin čardaša.

     

Vrh albuma je Akšam, sicer ena od obveznih muslimanskih dnevnih molitev, ki se izvaja v času somraka. Ta sevdalinka simbolizira minljivost življenja preko letnih časov, kjer ima zima vlogo zadnje faze akšama – popolnega mraka, smrti. “U jesen se propio, u zimu bolovao. Akšam je, a ja bih volio ponovo, makar bolovao. Al' akšam pada, nije suđeno, al' akšam pada, nema ponovo. Akšam pada, k'o da nikad nije bio dan.” Vokal je v ospredju do polovice komada, ko vajeti prevzame buzuki in se ustvari tandem Bijelo dugme – Dertum. Na isti valovni dolžini je priredba S One Strane Plive, okoli katere se, kot okoli vsega na Balkanu - predvsem pa zaradi tega, ker je bila melodija uporabljena za nekdanjo himno Bosne in Hercegovine - krešejo vulgarna navijaška mnenja o tem, kateremu narodu pripada. Ponazarja tanko linijo med folkom in rockom in prav od reputacije benda je dostikrat odvisno, ali bo komad sprejet ali pa bo zavržen končal na policah kakšne sekcije »drek«, ki jo je treba od časa do časa prevetriti, saj lahko izpuščeni vetrovi nemalokrat predstavljajo olajšanje. Izvedba Kultur Shock bo pila vodo, izvedbe kakšne Hanke Paldum, Nade Mamule, Himza Polovine in podobnih biserov, ki smo jih na našem radiu žal vajeni le vsako prestopno leto, pa težje.

Nekaj komadov ima hiter in močan pretok. Etno punk spodbode v drnec hardkorovska Fobija, ki kliče na mošpit po avliji, prav tako tudi Bogu dušu in trens psihadelično vokaliziran Wild and crazy guys, ki vsebujeta primesi Rage Against the Machine, ali že prej omenjeni Unamerikan, ki bi ga lahko pripeli tudi armenskim kričačem System of a Down. IX je album strastnega hrepenenja po domovini, benda, ki se ne bo nikoli skomercializiral in kateremu je na pomoč priskočil tudi član druge generacije diaspore, Nirvanin Krist Novoselić.