R.i.O. Label, 2025

Elektronska producenta Sam Gill in Wes Holland sta se v skupni formaciji KXB prvič predstavila pred slabima dvema letoma s kratkometražnim prvencem Areas Of Uncertainty. Na prvi izdaji, ki je nastopila kot rezultat dolgoletne izmenjave idej in preigravanja različnih oblik plesne elektronike, sta glasbenika pokazala vnemo do klasične tehno produkcije, četudi sta se je lotevala v bolj konvencionalnem registru, z manjšimi odstopanji od priučenih formul. Toda namesto da bi duo obtičal v teh varnejših vodah EDM-a, je začetni projekt izkoristil kot odskočno desko v naslednjo ustvarjalno fazo, iz katere se je tedaj rodila izrazito bolj eklektično in eksperimentalno zastavljena izdaja, predmet tokratne Tolpe bumov. Album Driving Through a Tunnel That Is Filling from Both Ends predstavlja razširitev tehno temeljev dua v nove žanrske odvode, ki jih realizira skupaj z berlinsko vokalistko Thrush, članico nemške industrial zasedbe Concentration.

Z albumom, na katerem se med bolj ambientalnimi in bolj žilavimi odtenki tehna mešajo še triphop beati in dodatki kosmische musik, je trojica želela zajeti skupno ljubezen do podzemne kasetne kulture in bootleg mikstejpov jungla iz devetdesetih let. Tak princip je razviden iz miksa, saj glasbeni izdelek precej skače v tempu in je hkrati razpršen med različnimi estetikami in vzdušji. Od nabitih postpunk razpaljotk do krautrock surfov in lahkotnih come-down ambientov – vsak zasuk na žanrskem terenu, četudi odšteje od neke splošne kohezije albuma, gre trojici karseda dobro od rok in okrepi njeno nepredvidljivost. Čeprav album z vsakim komadom preide v novo smer in so nekatera raziskovanja drugih žanrskih kalupov ponekod le bežna, takšno vijuganje avtorji izpeljejo povsem samozavestno in z zanosom, da bi lahko iz katerekoli prisotne glasbene ideje izcuzali še vsaj ducat komadov. Plošča je tako v svoji kaotični prezentaciji vselej nepredvidljiva, hkrati pa brez trenutkov, ko bi se katerakoli ideja izjalovila v dolgčas.

Produkcija albuma je, tako kot glasbeni rezultat sam, potekala razpršeno. V medkontinentalni navezavi Melbourne–Berlin je avstralski duo sodeloval z nemško vokalistko Thrush, ki je prispevala vokale trinajstim komadom s plošče. Delo je torej v večji meri potekalo na daljavo – Gill in Holland sta pripravila grobe inštrumentalne osnutke, katerih vloga je bila nakazati splošen tajming in občutje komada, nato pa je na njihovi osnovi z vokali improvizirala Thrush. Prvotno inštrumentalno telo so nato zavrgli, okrog preostalih vokalnih posnetkov pa so se sestavile nove kompozicije, ki so doživele tudi številne različice. V dveh letih produkcije se je trojica v živo sestala le za dva popoldneva, ko je vokalistki uspelo potovati v Melbourne in s KXB v studiu posneti čimveč materiala.

Končni rezultat tako pokrije različne geografske in žanrske teritorije. Kot opisujejo avtorji sami, album odseva glasbene karakteristike ter energije avstralske in nemške tehno scene. Če se radi znajdemo v njihovem kontekstu, nam gre plata dolgo v noč v uho in nas spremlja vse do jutranjih razhodov.