Laura Gibson je ena izmed bolj folkovsko usmerjenih glasbenikov iz Portlanda, od koder so tudi njeni glasbeni sorodniki, kot sta denimo Laura Veirs ali Colin Meloy. La Grande, ki nosi ime po manjšem kraju v zvezni državi Oregon, je tretji samostojni album Laure Gibson, ki smo jo na Radiu Študent poslušali tudi v sodelovanju z zvočnim umetnikom Ethanom Roseom. Njen zaščitni znak je seveda nežen, rahlo trepetajoč in izrazen glas z značilno toplo barvo, ki ga v osnovi dopolnjuje le mehko ubirana kitara. Med glasbeniki, ki jih je Laura Gibson tokrat povabila k sodelovanju, so tudi člani zasedb The Decemberists, The Dodos in Calexico. Tako je La Grande, ki ga je glasbenica producirala sama, pravzaprav dodelan in presenetljivo mnogoplasten album za nekoga, ki je v preteklosti večkrat stavil na minimalistične aranžmaje s pridušeno kitaro in šepetajočim glasom. Ta se je, zadržan v jasni skladbeni formi, skrivnostno dvigoval iz nekih zasanjanih globin, za katere je videti, da se v njih še zmeraj najboljše počuti.



Na albumu, ki ga je Laura Gibson lani posnela z Ethanom Roseom, je bila ta značilnost postavljena v ospredje, vendar osvetljena z drugačno lučjo. Čeprav je album Bridge Carols vokalno toplino sicer ohranil, pa je njeno jedro izkoristil predvsem za potujitev. Somnambolni vokalni fragmenti, prepleteni v goste zvočne plasti, so podčrtali predvsem neko inherentno meditativno odtujenost, ki jo Laura Gibson na svojih solističnih albumih bodisi hote postavlja v ozadje bodisi manj spretno obvlada, kar pa ne pomeni, da je na njih povsem odsotna. Na albumu La Grande je namreč nekaj trenutkov, kjer se ta oddaljenost iz polja sugestivne sanjskosti preseli v nakazano plaho prisotnost preteklosti. Denimo skladbi “The Rushing Dark” in “Red Moon” sta zaviti v polprosojno prejo starinskosti, ki z navidez znanimi glasbenimi vzorci evocira različne eksistencialne arhetipe. Skladbi, ki zvenita, kot bi ju poslušal iz sosednje sobe, dobita v nadaljevanju seveda protiutež v bolj od blizu posnetem ubiranju strun in nežnem vokalu, ki ga zaokrožajo redki, natančno izbrani zvoki klavirja in pihal. Tak prehod, ki jih je na albumu še več, ponazarja zmožnost Laure Gibson, da svojo glasbeno pripoved razpne med izkušnje sodobnika in njegovih mogoče mitskih prednikov. Teme, kot so selitve in iskanje prostora, dobijo s tem, ko zvenijo hkrati sodobno in staromodno, nadčasovno vrednost.



La Grande je v celoti album domiselnih in duhovitih aranžmajev, ki niso vsiljivi, temveč delujejo kot ena izmed mogočih, celo izbirnih in zgolj fragmentarno predstavljenih zvočnih kulis. Tako kantavtorsko jedro ostane dokaj nedotaknjeno, čeprav prikazano v mnogoličnosti podob iz preteklosti: tu galopirajoči ritem, ki ustreza podobi mesta La Grande kot zgolj eni izmed prehodnih točk daljšega potovanja, tam jazzovska zazibanost in tropski ritmi, zvezani v šopek, ki se še najbolj spogleduje s kontekstom pohištvene glasbe iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja. Z zasuki, seveda, ki po eni strani vedno znova potrdijo individualnost glasbe Laure Gibson, po drugi pa njeno provenienco jasno povežejo z razsežnostmi folkovksih idiomov. Na tem mestu bi se lahko spomnili tudi na zadnji album še bolj neulovljivega Billa Callahana.



Toda zanimivo je, kako bi album La Grande pravzaprav razpadel, če ne bi potrebe po koherentnosti prenesel na voljo do eklektičnosti. Najbolj intimne skladbe, ki se povsem zanašajo na posebnost vokala Laure Gibson, zato ne bi delovale enako prepričljivo, če ne bi bile vpete v tok nepredvidljivih zastranitev.



pripravil Andrej Hočevar