LAETITIA SADIER SOURCE ENSEMBLE: Finding Me Finding You
Drag City, 2017
Že od prvih srečanj s Stereolab, eno najodličnejših godb britanske indie scene devetdesetih in zgodnjih dvatisočih, ki je leta 2009 svoje instrumente za nedoločen čas postavila v kot, sem njihovo glasbo na iracionalni ravni enačil s poletjem in brezskrbnostjo. Vonjem po na koži posušeni soli, znoju, pomešanem s kremo za sončenje faktor 22, pločevinkah Ožujskega in cvrtih giricah, krikih »štrudle, »krafne!« in kakofoniji evropskih jezikov ..., skratka precej klišejska izkušnja povprečnega obiskovalca hrvaških obmorskih lepot, s katero se bržkone lahko identificira skoraj vsak Slovenec. In če ostanemo pri z Jadranom povezanih metaforah, bi tisti blažen občutek božajočega maestrala na razgretih ličnicah lahko primerjali z blagodejnostjo glasu Laetitie Sadier, protagonistke nocojšnje Tolpe bumov.
Če izvzamemo sodelovanja z zasedbama Monade in Little Tornados, album Finding You Finding Me predstavlja njeno četrto samostojno izdajo po odličnem Something Shines iz leta 2014. Obenem gre za prvi album s spremljevalno zasedbo Source Ensemble, ki jo sestavlja pet glasbenikov, s katerimi je večinoma sodelovala že doslej. Zato ne bo presenetilo dejstvo, da se deset izbranih skladb slogovno pretirano ne oddaljuje od zanjo značilne mešanice številnih žanrskih prvin iz različnih obdobij popularne glasbe. Če so za časa Stereolab zavoljo priročnosti in večje deskriptivnosti od gole oznake »indie« nanje pogosto lepili označevalec avant-pop, bi na dolgometražcu Finding You Finding Me za razliko od bolj eksperimentalnega predhodnika težko iskali karkoli resnično avant(-gardnega). Kvečjemu se zdi, da je Sadier tokrat svoj pester nabor vplivov yé-yé popa, lounge glasb 50. in 60. let, bossa nove, krautrocka, komornega popa in številnih drugih spravila na najmanjši skupni imenovalec. Instrumentalni aranžmaji namreč ostajajo zvočno pestri in kompozicijsko razgibani, vendar pa znotraj njih prevladuje nekakšen minimalizem s skoraj akustičnimi karakteristikami, ki glasbo učinkovito podreja njenemu prominentnemu vokalu.
Torišče albuma Finding Me Finding You je torej Sadierin mehki, toda obenem markantni alt, ob katerem bi s pomočjo Rolanda Barthesa lahko razpravljali o zrnu njenega glasu, ki pač ni zgolj barva, pač pa »telo v glasu, ki poje«, tisti neubesedljivi »več«, s katerim se lahko izognemo prekletstvu nizanja pridevnikov. Za dodatno dinamiko vokalnih aranžmajev skrbi harmoniziranje sodelujočih glasbenikov, med njimi tudi gosta Alexisa Taylorja iz zasedbe Hot Chip, ki albumu pridajo tisti element razkošnosti, tako značilen za orkestralni pop šestdesetih let. Kot je povedala v nekem intervjuju, Sadier že od samega začetka obdeluje isti kos zemlje, vendar pa na njem prideluje vselej različne pridelke. In če se je doslej v besedilih pogosto polemično lotevala globalnih socialno-političnih problematik, pa že sam naslov aktualnega albuma kaže na (delni) obrat navznoter.
Njene verze namreč prežema raziskovanje relacije med subjektom, človeštvom in materialnim svetom v kontekstu politike, ki ga lepo povzema že idealistična uvertura Undying Love for Humanity. Rdeča nit albuma je torej vprašanje ljubezni v 21. stoletju. Glasbenica na pragu abrahama se v svojih tekstih loteva precej aktualnih vprašanj različnih oblik partnerstva in večne zagate, kako brezpogojno ljubiti in obenem ostati svoboden. »Can love rhyme with autonomy?«. Kajti, kakor Taylor veleva v zasanjanem štiklu Love Captive, »like so many other things, love has to be reinvented …«, na kar nas seznani s spoznanjem, da smo tu, da bi ljubili, in ne, da bi bili zaljubljeni. Sadier iskanje same sebe išče v lastnem odsevu v očeh drugih; nikdar naivno, a vselej idealistično.
Finding You Finding Me tako še zdaleč ni nepozabna mojstrovina. V svojem vplivu na sodobno indie sceno niti približno ne dosega relevantnosti izdaj zasedbe Stereolab, niti ne predstavlja nekega novega, navdihujočega poglavja zvočnih raziskovanj te vrhunske francoske glasbenice. Je pa kljub temu odličen spremljevalec za prihajajoča pozna spomladanska in zgodnja poletna jutra, za sproščujočo panoramsko vožnjo ob obali ali brezbrižno pohajkovanje po slovenskih Alpah. Je nabor desetih počasi odvijajočih se skladb, ki nas v svoji blagozvočnosti za trenutke iztrgajo iz vsakdanjih rutin …, je easy listening seansa, ki se izogne formulaičnosti in čustveni izpraznjenosti svojih predhodnikov in nas za trenutek vklene v tisti medprostor brezskrbnosti, iz katerega se predramimo, ko slina že teče po licu in se nam knjiga prevrne direktno na fris …, ko smo postavljeni pred odločitev, ali bi raje jedli štrudelj ali krof. Oziroma, če si za zaključek izposodimo verze skladbe Psychology Active (Finding You):
»Naively believeing
good times are forever
naïve that good times are forever,
fostering my bad habits,
disregarding any consequences thereafter […]
Delegate any effort, responsibility,
anything too difficult to carry,
shy away from all productivity,
to feel good all the time is my priority.«
Dodaj komentar
Komentiraj