Laibach: Also Sprach Zarathustra

Laibach: Also Sprach Zarathustra

Recenzija izdelka
8. 11. 2017 - 19:00

Mute, 2017

 

Trboveljski kolektiv Laibach se na svojem devetem studijskem albumu vrača z naborom kompozicij, ki so jih leta 2016 zložili za gledališko predstavo novomeškega Anton Podbevšek Teatra. Predstava oziroma umetniški dogodek oziroma kolektivno delo je nastalo v režiji Matjaža Bergerja, uprizoritev pa se je odvijala v specifičnem okolju Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Berger je dogodek umestil v prostore nekdanje samostanske cerkve, ki jih je naselil s športnimi – predvsem gimnastičarskimi in atletskimi – orodji ter sugestivnimi videoprojekcijami, ki so zagotavljale scenografsko podlago razmišljanju o monumentalnem delu Friedricha Nietzscheja.

Najbolj razvpita knjiga nemškega filozofa je razmišljanje o notranji preobrazbi od živali do človeka in na koncu čezčloveka oziroma bolj po domače nadčloveka, kar predstava v formi manifesta in večdisciplinskega dogodka tudi povzema. Vse skupaj se prepleta s prepoznavno Bergerjevo estetiko, združevanjem gledališča, filozofije, športa in verjetno zelo logične izbire – Laibachove glasbe. V tem oziru Bergerjeva uprizoritev spominja na starejše Živadinove predstave, za katere so svojo glasbo prav tako prispevali Laibach, kar nas pripelje do lepo sklenjenega kroga vplivov in umetniške sukcesije. Seveda vse skupaj ni tako preprosto, še posebej ne po glasbeni plati. Laibach so od časov, ko so skrbeli za glasbo v Živadinovih predstavah, postali zelo drugačna glasbena skupina z zelo drugačno glasbeno podobo, predvsem pa z veliko manj ostrine. Ob tem njihova ideološka pronicljivost in prodornost le še pridobivata na potenci in njihovo mojstrstvo iz leta v leto, iz plošče v ploščo raste. Prav zato je Also Sprach Zarathustra v glasbenem smislu veliko presenečenje, saj se zdi, da se Laibach prav s tem albumom vračajo k stari formi, tisti izpred več kot dveh desetletij, ko so bili še relevantni tudi kot glasbena skupina. Kot da jih je šele sodelovanje v gledališki predstavi starega kolega spodbudilo k pravemu zvočnemu raziskovanju, ki sicer v širšem kontekstu ne ponuja prav dosti novega in nikoli slišanega, v kontekstu Laibacha pa je vsekakor zelo pomembno.

Marsikdo bo menil, da je plošča laibachovsko zelo netipična, saj ne sledi vzorcem mehkejšega industrijskega rocka zadnjih nekaj plošč, a če pogledamo bolj podrobno, je Zarathustra čez in čez laibachovski. Ampak tisti zares pravi laibachovski, kot bi ploščam iz osemdesetih odvzeli vso agresivnejšo perkusijo, ves industrijski hrup, skoraj vse retro divjanje in bi obdržali le tisto, kar ostane: orkestralne pasaže, ambientalne zvočne pokrajine in seveda prepoznavni vokal, tokrat dopolnjen z liričnimi intervencijami Mine Špiler. Ta tokrat v celoti recitira v nemškem jeziku, ampak ne v perfektni, izpiljeni različici, temveč v polomljeni, tako rekoč žižkovski nemščini, ki le še poudari subverzivno naravo zvočne materije in se na neki način prefinjeno norčuje celo iz samega Nietzscheja – ali pa ga dela bolj laibachovskega, kot smo si lahko kadarkoli predstavljali.

Če pogledamo nazaj, sta bili med najboljšimi Laibachovimi ploščami prav tisti z glasbo iz gledaliških predstav: prva iz Živadinovega Krsta pod Triglavom iz leta 1986 in Macbeth iz istoimenske produkcije Shakespearovega besedila, ki ga je na oder hamburškega gledališča Deutsches Schauspielhaus leta 1987 postavil režiser Wilfried Minks. In to nas pripelje do predpostavke, da se Laibach glasbeno zares zbudijo šele, ko ustvarjajo za gledališče in za film, ko so postavljeni v določen kontekst in ko se prilagajajo vnaprej zastavljenemu konceptu. Skratka, ko so omejeni. Znotraj tega najdejo največjo svobodo in ustvarjalnost. Plošča Tako je govoril Zarathustra je največji dokaz tega, saj daleč presega vse, kar so naredili v zadnjih dveh desetletjih, obenem pa je to njihova najboljša elektronska plošča od albuma Kapital iz leta 1992.

Kar je še bolj zgovorno, pa je to, da Laibachova Also Sprach Zarathustra za zaokroženo podobo sploh ne potrebuje več gledališke predstave Tako je govoril Zarathustra. Mogoče je celo bolje, če je niste osebno doživeli, saj boste ploščo tako lažje doživeli kot celostno glasbeno delo, osvobojeno odrske prezence, scenskih posegov in režijskih prijemov. Laibachova glasba tako pride do svojega lastnega življenja, osvobojenega gledališkega odra in namenjenega večnosti, ki je gledališki uprizoritvi že takoj po ugasnjenih lučeh za vedno ukradena.

Naj zaključimo s še enim citatom: »To je torej moja pot, kje je vaša?« Tako je govoril Zaratustra.

 

Laibach - ALSO SPRACH ZARATHUSTRA (Official Trailer feat. Ein Verkündiger)
Laibach - Vor Sonnen-Aufgang (Official Video)
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.