samozaložba, 2023

Pri kreiranju kompozicij se zdi samoumevno, da so določeni elementi v ospredju in določeni v ozadju. Vsi vključeni elementi vedno ne morejo prevladovati, ker pride do kaosa in težav s pozornostjo. Kot glavno se tako samo od sebe ponuja vprašanje zasnove neke kompozicije. Zakaj obstaja določeno razmerje med posameznimi elementi in zakaj nekaj je ali ni v ospredju?

Premislek o ravnovesju v kompoziciji in izbiri dominantnih in manj dominantnih elementov predstavlja konkreten del razmišljanja o debitantskem albumu What To Do, How To Live? glasbenice Lane Kostić, bolj znane pod umetniškim imenom Lakiko. Glasbenica je po odraščanju v Sarajevu izbrala pot klasične glasbe. V Bremnu in Münchnu je študirala klasični violončelo, nato še klasično petje in kompozicijo v Bernu. A njen alter ego Lakiko se ni porodil, dokler ni v sodelovanju z nevrološkim centrom Biel predstavila dela The Musical EEG. Natančneje, bila je povezana na napravo za elektroencefalografijo, ki je proizvajala oziroma pela in igrala umetničine možganske valove.

Debitantski album se odpre mehko, pri čemer prevladuje veliko odmevanj, inštrumentalna plat albuma pa je podkrepljena z elektronsko zasnovano produkcijo. Ta je večinoma v sekundarnem položaju oziroma je nekje v ozadju in zdi se, da je njen namen pridodati kakšno podrobnost, češnjo na vrhu torte. Ti detajli nikoli ne pridejo v ospredje, ne zaigrajo osrednje vloge, toda njihov namen je nekako ohraniti situacijo, v kateri se komad odvija. Brez teh drobnih dodatkov bi album morebiti zvenel preveč idealistično, perfektno, izpiljeno – mogoče celo do te mere, da bi se v njem izgubila energija spontanosti in življenja.

Mehkoba kot vidnejša plat albuma vztraja tudi v nadaljevanju, toda glasbenica z majhnimi dodatki že v začetku, natančneje pa v tretjem komadu, pokaže, v katero smer nas bo album vodil. Vokal postavi v ospredje in da jasno vedeti, da je to najmočnejši medij albuma. V ozadju ostaneta violončelo in minimalizem elektroakustike. Obenem glasbenica v trenutkih, kot je denimo omenjena tretja skladba, dopusti, da hiter ritem, ki ga ustvarja čelo, prevzame glavno besedo. Dominantnejša orodja mestoma variirajo, se med sabo izmenjujejo, če zaobjamemo celo ploščo, lahko rečemo, da je vokal tisti, ki se prelije čez največje površje najbolj izstopajočih zvočnih orodij.

Ta izstopajoči glas je oblikovan po stilu petja, ki je najpodobnejši tistemu v sevdalinkah. Podkrepljen z elektoakustiko ustvari občutek paradoksalnosti. Slišimo nekaj, kar je izjemno blizu sevdalinki, a je ta pesem sedaj prevlečena s teatralnostjo, s čimer se nekako odcepi od prvotnega namena ljudske pesmi. Poda se ji drugačno odevalo, ki bi ga prej umestili v posluh v kakšno galerijo ali operno dvorano. To sicer ne pomeni, da takšen način petja ne pripada koncertnemu odru, veliko glasbenikov je teatralnost že spojilo s sevdalinko, kot denimo Božo Vrećo in Amira Medunjanin. Pri Lakiko je to kombinacija s čelom in elektroakustično glasbeno produkcijo, namen sevdalinke pa ni več biti žalostna ljudska pesem. Žalost na albumu What To Do, How To Live? do nas prispe skozi druge kanale – z uporabo inštrumentov in besedila. Sevdah kot tak ostane čist in nedotaknjen od pomenov, obstaja samo kot tehnika.

Besedila se močno in trdno nanašajo na rodno grudo oziroma Bosno in Hercegovino. Glasbenica prepeva o mentaliteti ljudi, ki tam živijo, hkrati se spominja preteklosti in vojne. Pravi, da gre za dejstva, ki so izbrusila mentaliteto, trenutno prisotno tamkaj. Travme iz preteklosti so pustile ureznine na ljudeh in njihovem vsakdanu. Ko govori o Bosni in Hercegovini, govori skozi debelo plast žalosti, toda sama tehnika petja oziroma sevdalinka tukaj ne pripomoreta zares k občutku melanholije. Celostno čustveno plat albuma nosita violončelo in elektronska produkcija oziroma minimalizem inštrumentalne podobe. 

Lakiko uporabi čelo v kontekstu oblikovanja zvoka. Še vedno ga igra kot inštrument, ampak v prvi vrsti poglobljeno uporablja nianse njegovih tonov. Mestoma tako poustvari zvoke, ki denimo asociirajo na kaplje, elektroakustična produkcija v ozadju pa ustvari atmosferičnost, ki se nahaja okrog osebe, ki žaluje. Slišimo elemente preprostega, vsakdanjega okolja, denimo zvoke vaškega dvorišča, ki pogosto vzbudi občutke mraza in teme. 

Za konec naj se znova vrnemo k vprašanju kompozicije in postavljanja določenih elementov v ospredje. Pri dotični plošči je zanimivo opazovati, kako glasbenica potisne vokal v ospredje in ga udejanji skozi sevdalinko, ki hkrati izgublja svoje glavne karakteristike. Sevdah tukaj s seboj ne prinese žalosti, temveč je estetsko, tehnično sredstvo, čustvena plat pa je poustvarjena tudi s pomočjo produkcije. Lakiko tako podvoji učinke, poudari podrobnosti, stopnjuje vzdušje in čez ploščo What To Do, How To Live? prevleče tančico mehke otožnosti.

V torek, 26. 9., lahko obiščete glasbeničin koncert v okviru Cankarjevih torkov in Sogodb.