Za tokratno Tolpo bumov smo pripravili trojno poslastico! Obravnavali bomo namreč tri zanimivejše krajše izdaje, ki so v zadnjih nekaj mesecih opazno zaznamovale podpodno DIY založništvo. Skupni imenovalec vseh treh izdaj je punk oziroma njegovi odvodi, a vsaka od njih zavzema drugo področje v tem miljeju. Obravnavali bomo tri precej mlade bende, ki niso zares eskponirani in niti ne kažejo namer hude promocije, svoje izdaje pa so objavili pri manjših lokalnih založbah ali kar v samozaložbi.

Lassie: Yes! Like The Dawg (U-Bac, 2018)

Začnimo z leipziškim bendom Lassie. Da bi med fani pomirili vsa vprašanja o imenu, so Lassie svojo debitantsko kaseto poimenovali kar Yes! Like The Dawg. Bend Lassie sestavlja pet članov, o katerih nam ni uspelo izvedeti veliko, a njihov celoten output in intenzivno koncertiranje namigujeta na to, da gre verjetno za izkušenejšo ekipo ustvarjalcev, ekipo, ki točno ve, kaj želi s projektom doseči.

Sprva bi jih lahko uvrstili na dolg seznam trenutno aktivnih bendov, ki ustvarjajo pod močnim vplivom skupine DEVO. Izraziti vibrato vokalni vložki, sintesajzerji ter pogosti vpadi z ostrimi zvočnimi premiki jih vsekakor lahko umestijo v to druščino. A Lassie lahko ponudijo tudi mnogo več kot zgolj bledo kopijo svojih predhodnikov. V svojem preigravanju lovijo ravnotežje med bolj premišljenim garage punkom ter razgibanim oziroma nemračnim synth punkom. A bend verjetno najmočneje izstopa po uigranosti oziroma sposobnosti medsebojne interakcije med člani. V tem petčlanskem kolektivu se vsi udeleženi enakomerno izmenjujejo in dopolnjujejo v procesu grajenja komadov, pri čemer le redko kak posamezen vložek ne deluje dobro. Bend pogosto pušča vtis, da se pri igranju dobro zabava, kar se nemalokrat izrazi tudi v besedilih. In to pokažejo tudi ob igranju priredb, kot je denimo zadnji komad na kaseti, ki ga je v izvirniku posnel obskurni novovalovski bend iz osemdesetih The Chuckleheads.

Lassie so torej pripravili odlično kaseto s sedmimi komadi, s katero je bend hkrati pokazal tako svoj shredderski potencial kot tudi razgiban in humoren pristop k muziciranju. In po vsem povedanem je na izdaji Yes! Like The Dawg zares težko najti kakšno pomanjkljivost. Odlično, plus pet!

Table Sugar: Collected Acknowledgements (Stucco, 2018)

Collected Acknowledgements je plošča ženskega četverca Table Sugar, ki prihaja iz mesta Olympia v ameriški zvezni državi Oregon. Zdi se, da se umetniški izraz tega mesta trenutno vse bolj premika proti DIY in punkovskim izrazom preteklosti. Iz Olympie smo v zadnjih letih priča bendom, kot so denimo Vexx, Rik and the Pigs ali G.L.O.S.S. In tudi tokrat obravnavani Table Sugar kljub nekoliko mehkejši glasbeni sliki bržkone pripada isti DIY skupnosti.

Plošča Collected Acknowledgements je druga plošča benda Table Sugar, sicer krajša od njihove prve, imenovane Introductory Material, a močnejša z velikim naskokom. Na novi plošči so Table Sugar zelo jasni, neposredni, vsak odigran segment ima svoje jasno mesto znotraj navidez zmedenih aranžmajev predstavljenih kompozicij. Le redkokatero skladbo zaznamuje formulaična struktura, bend nas ves čas bombardira z novimi idejami. V primerjavi z Lassie so Table Sugar bend v podobni postavi, a z bistveno drugačnim pristopom. Table Sugar so daleč bolj melodična zasedba, kar je očitno tako v njihovih inštrumentalih kot ob vokalnih vložkih. Table Sugar kažejo afiniteto do ustvarjanja sorodnih artsy post-punk pionirk, denimo Delta 5 ali Kleenex. In čeprav je slišati, da ne gre za hudo tehničen bend, je kljub temu očiten njihov ogromen talent. Enajstminutna plošča Collected Acknowledgements je zelo soliden izdelek, brez odvečnih kosov, ki že z eno samo izdajo zelo lepo ilustrira kreativnost in potencial te zasedbe. Takšnemu zgledu bi lahko sledilo veliko bendov ...

Dry Cleaning: Sweet Princess (Samozaložba, 2018)

Zadnja zasedba v današnji Tolpi bumov so britanski anonimneži Dry Cleaning, ki jih tokrat predstavljamo s kratkometražecem Sweet Princess. O bendu ne moremo povedati veliko ... Z izjemo Soundcloud profila, na katerem je najti omenjeno izdajo, bend namreč sploh ni prisoten na spletu. Kot kaže, do danes tudi niso veliko nastopali. A za nas to sploh ni pomembno. Izmed vseh treh tokrat obravnavanih bendov so Dry Cleaning gotovo tisti, katerih izraz zaznamuje najstabilnejši pristop k muziciranju. Že takoj na začetku so v ospredje postavljene pevkine narativne izpovedi, ki zaznamujejo celotno izdajo. Besedila so premišljena in neposredna, četudi včasih kontradiktorna. V kombinaciji z inštrumentali, ki jih prispevajo ostali člani benda, so bend Dry Cleaning nekakšna razgibana različica zasedbe Slint ali umirjenejša verzija Britancev Au Pairs.

Zagotovo ena zanimivejših lastnosti izdaje Sweet Princess je način, kako razvoj pevkinega izraza skozi ploščo teče drugače kot vložki preostalih sodelujočih glasbenikov. Sicer ne gre za nekaj revolucionarnega, podobno smo namreč slišali že v preteklosti, denimo na poznejših ploščah benda Black Flag ali v diskografiji kanadskega anarho benda Submission Hold. A s tokrat obravnavano izdajo je ta diskrepanca očitna že v tem, kako inštrumentalni del benda poskrbi za lastne vložke, medtem ko pevkin izraz zavzame preostali zvočni prostor in ga nato na ločenem tiru dokončno oblikuje.

Če poskusimo povzeti izdajo, lahko rečemo, da na plošči občasno zavlada občutek nedodelanosti nekaterih delčkov skladb, zaradi česar bi izdajo morda lahko obravnavali kot (le) demo posnetek. A vseeno Dry Cleaning na svoji debitantski izdaji prikažejo sposobnost ustvarjanja privlačnih in mamljivih komadov, ki sami zase delujejo skoraj brezhibno. Res bo zanimivo videti, kako se bo ta bend razvil v prihodnosti.