Honest Jon's, 2015

Laurel Halo je ameriška kantavtorica in producentka, ki že od začetkov kariere zbuja zanimanje s svojim zanimivim pristopom. Na danes obravnavanem dvojnem EP-ju z naslovom In Situ, ki je prvi po predlanski tehnoidni ambientalni eksperimentaliki albuma Chance Of Rain, nam predstavlja še en korak stran od plesnih in funkcionalnejših smeri elektronske glasbe ter se raje loti delikatnih sintetičnih zvokov, ujetih v kompleksne raztreščene ritme. Z njimi previdno ustvarja razgibane in nepredvidljive glasbene pokrajine, v katerih se rdeča nit vedno znova izgublja in pojavlja ter tako odseva skrivnostno in nekoliko nelagodno auro, s katero je prežeta njena glasba. 

Že pred dolgometražnim prvencem je nase opozorila z dvema EP-jema, na katerih so bile nekako retrofuturistične sintpopovske podlage opremljene z njenim tragično baladnim vokalom in umeščene v dokaj konvencionalne pesemske strukture. A že takrat so posamezni zanimivi detajli namignili na njene kasnejše korake k minimaliziranju in vedno večjemu zanimanju za elektronske eksperimentacije, ki so prišle na vrsto na predlanskem Chance of Rain. Takrat se je veliko pisalo o odsotnosti njenih vokalov, ki so bili do takrat večinoma v središču pozornosti in katerim je bila podrejena tudi pesemska struktura. A poleg njenega skrivnostno sanjavega glasu in nekoliko preganjavih besedil smo že takrat lahko spremljali tudi dodobra dodelano zvočno kuliso in posledično se zdi, da odprava vokalov predstavlja le odločno usmeritev, s katero si je preprosto ustvarila več prostora za glasbeno eksperimentacijo in ga na zadnjih dveh izdajah tudi odlično izkoristila. 

Oddaljeno elektronsko brnenje, različni tleski ritem mašin, prirezano šušljanje samplerjev in podobni zanimivi zvoki v nekakšni nelagodno sintetični estetiki gradijo subtilno pasivno agresijo ter so obenem podvrženi tehnoidni repeticiji, ki vzbuja občutek statičnosti. Pogosto se zdi, da vedno znova zgradi zaprt sistem, ki ga vztrajno prekinjajo navidezna naključja, sestavljena iz neurejenih ritmov in zanimivih sintetičnih zvokov. Preko slednjih se tokrat morda najočitneje spogleduje tudi z zloščeno ambientaliko post-internetne estetike, s kakršno se ukvarjata Lopatin in Ferraro, s katerima je že leta 2011 znotraj zanimive serije medgeneracijskih kolaborativnih albumov sodelovala na skupni plošči. A obenem se ne zdi, da želi svojo glasbo odločneje konceptualizirati oziroma z njo karkoli zavestno odražati ali komentirati, temveč se zdi, da je na prvem mestu sama eksploracija glasbene forme; navidez spontano prepletanje in plastenje različnih fraz in ritmov, ki vsak zase krožijo okoli bežno definiranih struktur in ohlapno orisujejo virtualen prostor, v katerem se nato lahko trudimo spremljati zmedene vzorce ali pa se potopimo in izgubimo v prefinjenem ambientu. 

Tovrstna eksplorativna mentaliteta, s katero je na prvo mesto postavljeno raziskovanje glasbe in opazovanje njenih kompozicijskih in teksturalnih lastnosti, je poleg  klasične avantgarde sorodna tudi ambientalni in jazzovski glasbi. Ti se tu zdita najočitneje združeni na zadnjem, osemminutnem komadu, ki zaradi ležernih klaviatur verjetno najbolj poudari prisotnost jazzovskih nagibov in ki z umirjeno repeticijo vključi zasnutke tehna ter tako ustvari razgibano improvizatorno fuzijo, odeto v ambientalno otopelost. A tudi drugi komadi na plošči so posledica podobnega pristopa, v katerem pa je vse skupaj večkrat podvrženo tršim tehnoidnim sistemom, ki se preko manjših odstopanj ali naključij vedno znova prestopajo in preurejajo ter ostajajo ujeti v neprekinjeni mutaciji. Ne da bi se ustavljali pri pomenu glitcha in njegovih filozofskih konotacijah, lahko rečemo, da Laurel Halo izpostavlja, opazuje in analizira odnos med sistemom in napako v njem.

Z lepo zaokroženo albumsko progresijo se zdi, da krajši format albuma oziroma dvojnega EP-ja, kot kar naj bi bil uradno izdan, s svojimi skromnimi 36-imi minutami albumski dinamiki vsekakor deluje v prid. V tej dobre pol ure se pred nami razkrijejo različni odtenki sodobne elektronske eksploracije, ki jih morda lahko razumemo tudi kot odraz  fragmentiranosti sodobnega življenja ali pa jih ločimo od vsega konteksta in opazujemo kot avtonomne glasbene celote, skozi katere vztrajno sili neposreden izraz.