Hyperdub, 2012

»Ženske v elektronski godbi« je sintagma, ki zadnja leta iz meseca v mesec dobiva pomen in težo. Iz svoje perspektive – to je perspektive ženske, ki spremlja žensko umetniško ustvarjalnost že nekaj desetletij – opazujem, kako ženske vedno bolj oblikujejo in uveljavljajo obstoj svoje »lastne sobe«, kot je ta prostor pred več kot osemdesetimi leti leti definirala Virginia Woolf v svojem znamenitem eseju »Lastna soba«, ki ga najdemo tudi v slovenskem prevodu.

Ta razvoj je počasen, še sploh zato, ker se mnogim vprašanje ženske glasbene ustvarjalnosti ne zdi politično vprašanje. Vendar je iz feministične perspektive več kot jasno, da obstoj glasbenih orodij in dostop do njih sama po sebi še ne zagotavljata tistega več kot potrebnega kvalitativnega nivoja kreativnega outputa.

In ravno to se spreminja v zadnjih letih. Očitno se je, potihem in nenačrtovano - četudi smo si to močno želeli, kajne? - oblikoval val ženske elektronske godbe, ki ponuja izzivalno, razmišljajoče in v mnogih pogledih avtentično zvočno umetniško podobo.

Kar je lastno mnogim izmed teh umetnic, je, da preizprašujejo meje in konvencije, značilne za pop glasbo. Takšna je Samantha Brown, šefica založbe Not Not Fun ter njene plesne sestrične, založbe 100% Silk, ki sama trenutno deluje kot LA Vampires. Takšna je Maria Minerva, ki smo jo imeli priložnost videti tudi v Ljubljani oktobra lani, pa tudi pred kratkim gostujoča Julia Holter. In seveda, takšna je tudi brooklynska kantavtorica Laurel Halo, ki je nocoj tukaj z nami s svojim prvim albumom »Quarantine«.

»Quarantine« preseneti že s svojo naslovnico. Morda ne na prvi pogled, saj gre za stripovsko igrivi art. Zato pa nas toliko bolj presune, ko prepoznamo prizor, ko za navidezno igrivostjo zagledamo nepričakovano krvavo, bizarno sceno skupinskega samomora japonskih šolark z mačetami – in s svojevrstnim nasmehom na ustih. Gre za repliko dela »Harakiri šolarke« japonskega umetnika Makota Aide. Prikazana krvava scena povzroči nelagodje in slabost nekje globoko v drobovju.

Ravno ta kontrast med površnim pogledom, ki niti ne zazna okrutnosti prizora na ovitku albuma, in vsebino slike, se odrazi tudi v glasbi Laurel Halo na tem albumu. »Quarantine« je poln kontrastov med občutljivim in brutalnim. Ukvarja se z deprivacijo čutil, z občutji utesnjenosti, davljenja, neznosnega pritiska, tako fizičnega kot psihičnega. Tematiko skladb je Laurel Halo opisala kot »travmo, izhlapljive kemikalije, viruse«, pesmi se ukvarjajo z izgubo in odpiranjem ran tam, kjer jih nekoč ni bilo. Vse skupaj je slišati kot napoved apokalipse.

Zgoščen zvočni ambient je v jukstapoziciji do golega, neolepšanega, občasno namerno disonančnega vokala Laurel Halo. Hkrati pa se odnos glasu do zvočnega ambienta nenehno spreminja, včasih skladno, včasih pa tudi uide v neskladje. Naj poslušalcu ne uide, da se je Laurel Halo na ploščku odpovedala bobnom.

In četudi se s težo, s katero pritiska, ne prilizuje svojemu poslušalcu, pa se vseeno zdi, da »Quarantine« ponuja pop glasbo. Morda lahko na koncu še povzamemo vprašanje nekega kritika, ali gre pri albumu »Quarantine« za ambientalni izdelek, ki se bori proti svojim popističnim impulzom, ali pa za pop izdelek, ki se bori z ambientom, v katerem se nahaja. Odgovor ni niti približno tako bistven kot sam kontrast, podan v tem vprašanju, saj je končni glasbeni rezultat več kot vznemirljivo poslušanje za vse izzivov lačne poslušalce.