LAZER SWORD: Memory

Monkeytown, 2012

Na začetku dvatisočih sta Berlinčana Gernot Bronsert in Sebastian Szary, v paru znana kot Modeselektor, producentsko kariero začela v zavetju založbe BPitch Control, ki ji poveljuje prav tako berlinska tehnažna gardedama Ellen Allien. In od leta 2009 Modeselektor poveljujeta lastni založbi Monkeytown, kjer najdemo raznolike izdaje, nekatere bolj, druge pač žal manj zanimive. Večina jih prihaja kar s strani njenih vodij, poleg teh pa naletimo tudi večje število izdaj s strani Nemca z imenom Siriusmo. Po novem pa sta v njihovem katalogu tudi sveža albuma Miamijčana Otta von Schiracha in kalifornijskega dvojca Lazer Sword, ki ga bomo obravnavali v teh vrsticah. Pred tem omenimo le še, da kot založbin odvod deluje 50Weapons, ki po intenziteti izdajanja ne zaostaja za matično hišo, ima pa celo nekoliko večji nabor ustvarjalcev in tako so se tukaj znašla na primer imena, kot so Addison Groove, Shed, Cosmin TRG in ponovno šefa Modeselektor oziroma tudi njuno sodelovanje z Apparatom, rezultat česar je hibridno ime Moderat.

Protagonist današnje oddaje Tolpa bumov je torej Lazer Sword, primarno kalifornijski, natančneje sanfranciški dvojec. Tvorita ga Antaeus Roy in Bryant Rutledge, ki ju sicer najdemo pod alter egoma Lando Kal in Low Limit. Kot Lazer Sword sta dejavna od leta 2006, ko sta bila še sodelavca revije in spletnega portala XLR8R [beri: ekselerejtr], namenjenega glasbi, kulturi in tehnologiji. Prvo ploščo sta izdala dve leti kasneje, nato pa leta 2010 še samonaslovljen dolgometražni prvenec. Temu je sledila radikalna »logistična« sprememba, saj se je Lando Kal preselil v Berlin, Low Limit pa v Los Angeles. Kar je seveda lahko dajalo občutek, da se bo tole njuno producentsko pajdašenje zaključilo zgolj z enim samim albumom v žepu.

Vendar sta Lando Kal in Low Limit v letošnjem letu presenetila z novim, naslovljenim 'Memory'. Kakšno je to presenečenje, pa je seveda že drugo vprašanje. Več ali manj sicer še vedno zajemata iz zakladnice basovskih muzik, vendar pa plošča prinaša odklon od pretežno s hip-hopom navdahnjene elektronike, ki je prisotna na prvem albumu. Poleg klasičnih, obveznih elektronskih žanrov se sprehajata skozi mnoge njihove sodobne derivate, kot so juke, glitch, dubstep in kar je še teh pogruntavščin. Zvok je poln, vsi robovi pa natančno opiljeni, skorajda ni prostora za lastno domišljijo, njune pa žal tudi ni ravno na pretek. Izpostavimo še, da na plošči gostuje elektronski »erotoman« Jimmy Edgar, in sicer v komadu 'Let's Work'. In ravno ta se poleg paranoidnega 'Out the Door' in hedonistično osladnega 'Pleasure Zone' izkaže za eno izmed  bolj posrečenih enot na albumu.

Proizvod torej lahko vzbuja precejšen občutek neodločenosti njegovih ustvarjalcev, v smislu želje zajemanja s preveliko žlico, kar se po navadi že kar pregovorno konča slabo. Skorajda se lahko vprašamo, ali takšen rezultat izvira iz želje po dokazovanju obvladovanja različnih slogov oziroma zgolj po dokazovanju ali pa nemara preprosto iz izgube kompasa. In hkrati potihoma upamo, da naslov albuma 'Memory' ne namiguje na reminiscence na artefakte, ki tvorijo relevanten zgodovinski spomin elektronske sfere. Konec koncev izdelek ne prinaša ničesar posebej zanimivega, v primerjavi z njunim prvencem pa bi lahko prej govorili celo o kreativni regresiji in precejšnji banalizaciji njunega izraza.