Dur et Doux, 2020

Maksimalistična mantra več je več nas prevzame že ob prvih korakih v multižanrsko, večglasno, polnoinštrumentalno zvočno pustolovščino druge studijske plošče francoske zasedbe Le Grand Sbam. Že s prvo, megalomansko, skoraj 19-minutno kompozicijo Le trace nam razkrijejo sledi vsebinskih, konceptualnih, zvočnih in zgodovinskih vplivov, ki jih nič kaj previdno, četudi obenem s kirurško natančnostjo, razgrnejo skozi polno uro nasičenega zvoka. Skupaj z drugo skladbo, Nephèsh, se uvodna eksplozija opira na 700-stranski fantazijski roman La Horde du Contrevent pisatelja Alaina Damasioja. V njem horda 23-ih izbrancev maršira skozi venomer spreminjajoč se veter v iskanju njegovega izvora. Čustveni nemir se spaja z brutalističnim jazzom, nenehno spreminjajoča tema poslušalko premetava, jo venomer drži v pažnji, nenazadnje celo izčrpa.

Srčico plošče Furvent oživlja osem kompozicij, ki se opirajo na Baguo – osem simbolov, ki so v uporabi v daoistični kozmologiji in skozi kompleksen tripartitni sistem predstavljajo osnovne principe resničnosti. Nadaljnja interpretacija osmih elementov pojasnjuje prva dva kot nebesa in zemljo, preostalih šest pa kot njune otroke, vse med zemljo in nebesi, torej vse, kar obstaja. Ta vseobsegajoči koncept, ki smiselno nasledi prepišnost prvega dela plošče, se zdi za glasbo Le Grand Sbam nadvse ustrezen. Razširjena zasedba, osemčlanski ansambel, ki še vedno bazira okrog klavirja, večglasnega vokaliziranja in eksplozivne ritemske sekcije, zvok nabira prek širokega razpona od antikvarnega cimbaloma do retro melotrona. Od bogatih tolkalizmov bobnov, marimbe, dun dun zvoncev in gonga do izmišljenih besed in onomatopoij, ki odzvanjajo v solih, duetih, polifonijah, monodijah in kontrapunktih.

Prav jezikovne izmišljenine so en izmed ključnih elementov poklona zeuhlu, francoskemu podžanru rocka, za katerega je poleg podivjanih klavirskih pasaž, koralnih vokalnih linij in mešanja džezrok fuzije značilna uporaba izmišljenega vesoljskega jezika kobaïanščine. Le Grand Sbam sicer vključijo nekaj krajših francoskih fraz, v večji meri pa se črke, zlogi in navidez znane besede podrejajo lastnemu zvenu in ne pomenu. Osemdelna kozmološka suita Yi Yin I se denimo poslužuje vokalizacij v slogu pekinške opere, ki pa so z inštrumenti obdane v maniri Rock in Opposition, še enem izmed očitnih zgodovinskih izhodišč zasedbe. Razen kitajske tematike se osrednji del albuma tako zvočno v resnici ne razlikuje pretirano od avantgardističnega uvodnika in tudi kompozicije med seboj ponujajo bolj subtilne variacije. Med njimi gotovo izstopajo v prepletu gnusoidni in vilinski vokalizmi Yi Yin I K'ouen (La terre) ter čudaška sintetizatorska moduliranja ob matematičnem bobnarskem naraščanju, v kar se razvije kompozicija Yi Yin I Ken (La Montagne).

Glasbena gimnastika je nemara tudi plod muzičke raznorodnosti te francoske supergrupe. Med svoje vrste šteje sodobna skladatelja, glasbenike, ki se posvečajo klasični in baročni glasbi, rokerje in improvizatorje, nekateri izmed njih člani še dveh prog-math-rock zasedb PoiL in PinoiL ... Kakor je težko najti središčnico izvajalk in izvajalcev, se izmika tudi osišče glasbe, ki jo izvajajo. Vse omenjene vplive je sorazmerno preprosto navesti, a zdi se, da je Le Grand Sbam uspelo stopiti na še neprehojeno pot.

Po vzhodnjaški epopeji nas na Furvent za zaključni šamar pričaka še Choon Choon, ki bi v marsikaterem drugem kontekstu najbrž zazvenel popolnoma drugače, a hibrid ciganskega zvoka in skorajda parodičnega aspekta kvazi-gregorijanskega korala na tem mestu poskrbi za bonbonček presenečenja in humorja. Nepričakovana preprostost poslušalcu ponudi roko sprave ter stopničko nazaj v tozemstvo, četudi v čas, ki je že mimo. Z domačnimi klavirskimi linijami in meditativnim presekom deluje kot nekakšen čistilec palete, ki nas pripravi na vrnitev v kataklizmično realnost sedanjika.

“Glasba je kot veter, nikoli se ne ustavi. Mi smo tisti, ki jo prenehamo poslušati,” Le Grand Sbam v opisu albuma Furvent citirajo Alaina Damasioja. In kot se junaki v romanu podajo na pot, polno absurdov, metafor in svakojakih preprek, nas véliki sbam zavrtijo v tornado, ki se zgodi le zato, da nas po navideznem razdejanju pusti zazrte v sinje modro nebo, medtem ko se zvito odvrti, da razburka kakšen drug prostor in čas.