Samozaložba, 2018

Denile, lik, ki si je alias sestavil iz dveh variant iste besede, lik, o katerem v bistvu ne vemo prav veliko razen tega, da komade snema že praktično desetletje, da je eden prvih, ki je na sončni strani Alp zajahal trap val in da je rezultat te ježe nekaj prelomnih komadov slo-trapa. Ledeni je v letih, ko je trap v ZDA že trkal na velika vrata mainstreama, na tej strani luže plaval v neznano in preizkušal trapovske prijeme, s trboveljskim traplordom Murarijem sta tvorila mikrosceno in s svojimi internetnimi mini hiti pomagala kreirati semantiko domače nove šole.

Pogled v opus Ledenega razkriva še ogromno bitmejkerstva, poskuse trapanja v angleščini in nasploh ogromno disperzije, nekonsistence v izdajah, dolge pavze in obdobja tišine. V zadnjih dveh letih pa je Damijan dobil nov zagon, na kup spravil deset novih, štiri stare komade ter jih v manjši nakladi zapekel na CD-je ter izdal v samozaložbi, novi izdelek/album pa naslovil s svojo krilatico 1100.

»Čuka sto flow,

sto čukov vrou« je na primer Ledeni prepeval v preteklosti in v ranih fazah svojega ustvarjanja že nakazal eskapizem, kreacije imaginarnega, a v resničnosti inspiriranega sveta mutnoposlovno uspešnega MC-ja, ki mu je kljub nerožnatim okoliščinam na ulici postlano z rožicami, ki s pomočjo opiatov in drugih drog najde mir, materialno preskrbljenost, ki mu ulica da tisto, česar mu ne da real life. V bistvu je nakazal motiviko vsakega traperja, ki ne glede na resnično stanje daje vedeti oz. misliti, da je po zaslugi ravno tega eskapističnega, kapitalističnega mindseta, ki se skriva v srži fenomena trap, materialno preskrbljen in da je glasba odraz javnih ter zasebnih razmer s kriminalom prežetega okolja. Okolja, ki je ne glede na izvor na jugu ZDA univerzalno.

A vendarle je Ledeni v svoj izraz že v začetku vpletel parodične elemente, ki kljub traperskemu banaliziranju vsakdana ironično prevprašujejo lajfstajl domačega kriminalca. Morda pa bi lahko rekli traperja? Ta parodični moment je postal njegov zaščitni znak, pojavlja se tudi na 1100, mnogo vrstic je treba vzeti s pošteno rezervo, a Ledeni na debiju še ostri svoje šilo, njegova parodija in ironija se stopnjujeta v cinizem, nekateri lajni postrežejo s mračnejšimi, šokantnejšimi informacijami, ki dajo misliti, ki dajo vedeti. Razkrivajo tančice, so 100% real in lahko postanejo izhodišče za moralne sodbe. Mračnejšim tonom sledijo tudi biti, ki jih poleg Ledenega prispevajo še frendi Gimi, 5R, Sha in Mark. Vzdušja na albumu so na splošno trša ter temnejša od tistega, česar smo od Ledenega vajeni, biti so močno zasičeni, celo nanojzani, hkrati pa nosijo dovolj 808 sočnosti za subwoofer banganja iz prtljažnikov ter dobršno mero nekonvencionalnosti. Ledeni na momente zveni jezno, poleg višje stopnje cinizma pa motivika zlorabe različnih drog pripelje tudi do introspektivnih, bolj otopelih komadov, v katerih Ledeni končno spusti svoj guard, od vseh žensk, drog, drog in bab je že pošteno ohol, prizna slabosti in tudi s tem izpolnjuje nekatere drugačne žanrske normative.

1100 je torej rezultat glasbenikovega sveta. Modela, ki se spozna na klopce in potke za blokom in pripadajoče sumljive grupice, na drogice, peke, umazan keš. Odstira poglede na okoliščine, v katerih se v podzemni Ljubljani funkcionira, po albumu je s tono slengizmov in žargonskih izpeljank vedno fluktuirajoče ljubljanske govorice raztresel kup drobcev, referenc, namigov, vpogledov. Album obrtniško ni na vrhunski ravni, a Ledeni dela to za zabavo in zase, plata je rezultat preteklega dela, hkrati pa je lahko izhodišče za nadaljnje, ne le njegove lastne poteze. Ledeni izziva, stanovskim kolegom pravi noben od vs ni z ulice, sam' glumite in na plano postavlja album, ki bi v dobro domače rimane besede moral biti eden mnogih in ne redkih street trap albumov na tukajšnjih tleh.