LEE GAMBLE: KOCH

LEE GAMBLE: KOCH

Recenzija izdelka
16. 11. 2014 - 19.00

PAN, 2014

 

Ko se producent odloči ustvariti novo dimenzijo, ki obstaja le in samo v naših možganih, je rezultat tega KOCH, zadnji album britanskega producenta Leeja Gambla. KOCH je tretji album, ki ga je Lee Gamble izdal pri berlinski založbi PAN.

Gamble je svojo glasbeno kariero začel v zgodnjih najstniških letih, saj je že pri 16-ih letih vrtel svojo muziko v etru neke piratske radijske postaje v Birminghamu. Kasneje je pod drugim psevdonimom izdal nekaj jungle EP-jev. Po junglističnem začetku, ki se je počasi razvil v drum & bass, je Gamblovo življenje prišlo do prelomne točke, ko se je odločil prekiniti študij. Brez dokončanega visokošolskega izobraževanja in z ogromno žejo po znanju je Lee Gamble preživel obilico časa v birminghamski knjižnici, ki je postala odločilni vir glasbe ter njen navdih. Bral je o raznih umetniških gibanjih, še posebej so mu bili pri srcu dadaizem, nadrealizem in minimalizem. Vpliv teh konceptualnih umetniških struj se brez dvoma sliši tudi pri njegovi muziki, saj se vsaka plata osredinja okrog tovrstnih konceptov. Kakor je Lee Gamble povedal v intervjuju za revijo The Wire, je njegovo delo pravzaprav razstavljanje vseh možnih realnosti, ki se med seboj pomešajo in nam predstavljajo alternativno pot za pobeg iz 'običajne' realnosti.

Po samostojnem učenju glasbe in umetnosti se je nekaj let kasneje iz Birminghama preselil v London, kjer je skupaj s prijatelji ustanovil kolektiv Cyrk. Znotraj omenjene skupnosti je Lee Gamble začel ustvarjati glasbo v bolj kompleksnih in dinamičnih oblikah. Tako je leta 2009 prišlo do izdaje njegovega prvega albuma z naslovom Join Extensions, ki predstavlja do sedaj najbolj odštekano Gambleovo produkcijo. Plato, na kateri je glavni koncept golo razčlovečenje, lahko poslušalcu le priporočimo. Tej je sledila plošča Dutch Tvashar Plumes, kjer se že sliši Gamblova karateristična mešanica ambientalnih razvlečkov in techno beatov. Sicer je med to in danes predstavljeno plato KOCH izšla še zbirka starih neizdanih komadov, ki jih je ustvaril med letom '94 in '96, z naslovom Diversions, vendar s svojo jasno umeščenostjo v junglistični milje izstopa iz siceršnjega glasbenikovega ustvarjalnega loka.  

KOCH ni samo nadaljevanje prejšnjih albumov, ampak izdelek, ki izziva poslušalca, da prestopi v paralelno zvočno dimenzijo. Junglističnih začetkov ni več mogoče slišati in zdaj Gambleov zvok oscilira med ambientalnimi in techno melodijami. Halucinogeno raziskovanje se začne že s prvim komadom in se razvija skozi celotno kompozicijo albuma. Zdi se, kot da se producenti elektronske glasbe vse bolj osredotočajo na ustvarjanje celostne zgodbe albumov, zaradi česar Gambleov KOCH v tem smislu ni nikakršna izjema.

V prvem delu albuma je vredno omeniti komad Nueme, kjer se akordi ovijajo okoli beata v pričakovanju, da se bo ta spremenil v močan in trd bas, vendar se to ne zgodi. Rezultat tega je kar nekakšna glasbena tesnoba. Podobno se zgodi tudi pri komadu Head Model, v katerem vsi zvoki napeljujejo k tipični tehnoidni strukturi, pa vendar znova ne pride do njene realizacije. Po istem principu se razvija tudi Voxel City Spiral: kaos, šum in vmešavanje radijskih zvokov ob močnih basih ... predvsem pa kompleksna atonalna kombinacija zvokov, ki se ne drži nobenih vzorcev.

Čeprav KOCH vsebuje množico ambientalnih zvokov, je tudi in predvsem techno album, na kar kažejo basovske in šumeče kompozicije tipa Motor System, ki v svojem zvočnem napadu na poslušalca ne popuščajo. Znotraj techno žanra se kot najbolj zanimiva kažeta komada Hmix in Jove Layup, ki delujeta po precej enostavnem receptu: soliden bas in res visokotonski zvoki, ki delno oblikujejo komad.

Težko je razložiti tehniko in stil vsakega komada posebej, saj je album mišljen kot celostno konceptualno delo, to pa predstavlja paralelno dimenzijo, s pomočjo katere odpira poslušalcu nov in drugačen svet od siceršnjih Gambleovih melodij. Pri teh imamo skozi celoten album občutek, da se gibljejo in premikajo blizu nas, kasneje pa se spustijo proti neskončnosti … S kompleksnostjo zvokov se spreminja tudi poslušalčeva percepcija časa in prostora, detajli zvokov in materialov – kot se kažejo pri Oneiric Contur - pa predstavljajo orodje, ki ga Lee Gamble vešče uporablja, saj je sicer podobne zvoke mogoče slišati v povsem različnih kontekstih.

Album KOCH poslušalcu lahko služi tudi kot vstopna točka v artistično odkrivanje nadrealnega sveta. Leeju Gambleu je tako uspelo ustvariti album, ki pravilno deluje v različnih kontekstih. Neprijetnost in skrivnost, s katerima pridemo v stik že pri prvem komadu, se proti koncu albuma spremenita v znane in prijetne občutke, zaključimo pa lahko, da gre za odličen album, ki poleg svoje zvočne podobe predstavlja tudi svojevrstno psihedelično doživetje.

 

Lee Gamble - Nueme
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness