Inexhaustible Editions / Editions Friforma, 2020

Glasba s plošče v tokratni Tolpi bumov v vsej svoji snovni drobljivosti, organskem veličastju in sveti premišljenosti razprostre neko bivanje in težak zrak v meglicah na obzorju. Njena govorica je skoraj neznatna, prežita, njena tišina je molk, njen hrup oddaljen, pripovedovalec sinestet. Manchestrska veličina eksperimentalne, raziskovalne, improvizirane glasbe Lee Patterson in domači znanec Samo Kutin pričata o pregibanju odtenkov in zvena, o materialu in njegovi rabi, o neki fantazmi in njeni postavi. 

The Universal Veil That Hangs Together Like A Skin je plošča scenografsko doživete, skoraj pripovedne glasbe, zaigrane na izredno osebne nabore inštrumentov, s katerimi sta oba glasbenika že oblikovala lastne govorice, skupaj pa sta takšne govorice zmožna načrtovano, preudarjeno zrcaliti drug ob drugega ter tisto - v procesu postalo - tolmačiti v goste sežetke fantastičnih gmotnih pejsažev. Pršice v sapi, drhtenje in sršenje, klokot, upor, ritual, obred, napetost, statika. Šelestenje, nadzorovano izgorevanje, praskanje s krilci in nožicami, trkljanje v suspenzu prostorov, izpraznjenih šepeta. Izustenje, vendar ne iz ust. Pomembni britanski kritik in teoretik David Toop v spremni besedi orisuje v nebo vzdigujoče se bitje, ko zloži krila in s tem podnje vpotegne vso atmosfero dežele. 

Glasbenika v procesu izvedbe vizualno močno izzivalnih miniatur tolmačita svojim materialom vpisane nezveznosti, vdore, razmaknjenosti in pripetljaje ter jih pregibata, zlagata, po izumljenih logikah lastnih ustvarjalskih, glasbenih metod v morda materialno krhke, a fantazmatsko mogočne prežitke inštrumentalne prakse in poslušanja snovi. Patterson se jasno prepušča nareku, naravi materialnih principov, slišnih scen, kulis, dogodkov v trajanju oziroma, kot to opredeli sam - izziva slišne okruške kemične in mehanične sinteze ter ozvočuje pogosto neopažene draži predmetov. Generira, vzbuja, misli prisluhe človeku nemim okoljem, vzgibom, volji. Kutin na drugi strani oblikuje posege v zven, materiale same, tako snovne kot glasbene, spominske, tradicijske. Razgalja jih in uteleša, prevaja njihovo drhtenje in upore v vrste refleksivnih nizov slišnih preslikav. Plošča The Universal Veil That Hangs Together Like A Skin pa morda vse njuno raznoliko mimobežno delo združi in osmisli osredotočeno ter dosledno, oba glasbenika resnično prikaže, o njiju in njuni moči trobi izza tančice tenkočutno oblikovane, prelepe diskografske izdaje.

Fantazme plošče smo že nizali in dražili, vendar je v gmotni veličini, v skoraj masivnih podobah, s katerimi se predočajo, tudi nekaj izrazito neizrekljivega, nezveznega, umaknjenega, umolklega in zakritega. Morda mehanizmi takšne postopnosti, rezov v pregledno s poslušalčeve perspektive delujejo kot nekaj enostavnega, plošča je v določenem smislu vsekakor tudi minimalističen, preprost niz diskretnih vtisov. Vendar še pred temi vtisi, svet, ki ga vzbuja, ujame med dlani, vsebuje tudi gon, ki izvira iz prakse previdne improvizacije, pozornosti, etičnega odnosa do okolja in sega onkraj mešetarjenja ali tope fascinacije, zgolj drobljenja, zrnjenja, vodenenja, vsega posameznega, kar slišimo. Morda zgolj gon po preživetju, trzanje, umik pred sublimno podobo zunanjosti.

The Universal Veil That Hangs Together Like A Skin je plošča resnično vrhunskega, svetovnega formata, ki je izšla pri domači enoti FriForma Editions, podenoti mednarodno postavljene založbe Inexhaustible Editions, ki deluje v Ljubljani pod vodstvom Lászla Juhásza. Razdelek FriForme, ki se razrašča iz tukajšnje promotorske aktivnosti založbenih protagonistov, pa vodi Nataša Serec, dolgoletna pobudnica glasbene in širše umetniške ustvarjalnosti v teh krajih. Tudi ta plošča mora biti poklon in priznanje njuni kontinuirani, vztrajni dejavnosti. Morda ključne pa so tudi okoliščine rezidence na pobudo Serec oziroma KUD-a Mreža, v okviru katere sta Lee in Samo snovala ter snemala v Ljubljani, v Studiu Azil z Jernejem Babnikom Romaniukom, čigar prispevek k zvenskemu razkošju plošče nikakor ni zanemarljiv.