Rope Or Guillotine/Mad Schnauzer Records/Slowly Growing Deaf Records, 2019

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo mlad hrvaški bend, ki sliši na ime Left To Starve. Nikada se nisam bojao zmija je njihova četrta izdaja. Po dveh EP-jih in deljeni izdaji z zasedbo Eaglehaslanded smo letos dočakali njihov prvenec, ki je izšel v založniškem sodelovanju med pobudami Rope Or Guillotine, Mad Schnauzer Records in Slowly Growing Deaf Records. Vsekakor gre za bendov do sedaj najbolj dodelan material, a plošča vseeno vzbuja občutek, da so Left To Starve še vedno v obdobju odraščanja in spoznavanja samih sebe.

Vsi, ki smo bend spremljali že od začetka, smo bili izredno presenečeni in navdušeni nad prvim singlom z nove plošče, komadom Zlati Rez. Bend nas je presenetil z vrhunsko interpretacijo sludgea izredno surove in počasne sorte. V preteklosti smo bili zasedbe vajeni v modernih HC in crust vodah. Vseeno je bilo že takrat očitno, da Left To Starve stremijo k počasni godbi in predvsem k dodelanemu zvoku kitar. Pred nami je torej bend, ki se še razvija in odrašča. Za Nikada se nisam bojao zmija bi morda celo rekli, da predstavlja njegovo tinejdžersko fazo; nekje med naivnostjo adolescence in vdanostjo v realni svet. Ta dvojnost je na plošči izredno očitna. A stran vinilne izdaje zaznamujeta dve sludge doom skladbi in že takoj lahko rečemo, da sta ti vrhunec plošče. Skladbi Zlati Rez in Dioksin sta dve res solidni sludge godbi. Left To Starve na A strani nove plošče se torej poslužuje klasičnih prijemov počasnega sludgea, katere zaznamujejo predvsem odličen zvok kitar in dobri monotoni rifi. Bendu z neskončno ponavljajočimi se melodijami uspe orisati distopično krajino. Bobni in vokali so tu dejansko sekundarnega pomena in niso nikakršen presežek. Na nek način bi si upali trditi, da bi nam plošča Nikada se nisam bojao zmija pustila boljši okus v ustih, če bi obsegala le svojo A stran. A stran torej predstavlja trenutno stanje benda in deluje praktično popolno. Na B strani nato slišimo krajše in hitrejše skladbe, ostanke njegovega zgodnjega obdobja. Zvok kitar, ki je na A strani deloval tako perfektno, v nadaljevanju s hitrejšimi komadi izgubi ostrino in moč.

Left To Starve lahko primerjamo s tukajšnjimi Leechfeast. Očiten je nekakšen bratski odnos med bendoma, opaziti pa je paralele v razvoju obeh zasedb. Left To Starve so odprli vsakega od koncertov Leechfeastov v Zagrebu. Jaka Vatovec, vokalist omenjenih domačih sludgerjev, je za njihov drugi EP tudi narisal podobo na platnici. V svojih zgodnjih skladbah so Leechfeast skušali podobno kombinirati sludge ter d-beat, kasneje pa so tudi oni svojo godbo upočasnjevali in počasi razvijali lasten zvok. Prav zelo podobno deluje tudi opus Hrvatov, nova plošča pa je dokument te tranzicije. Z vzporednicami med Left To Starve in Leechfeast bi lahko še nadaljevali, a se bo za zaključek bolje še nekoliko posvetiti sami plošči Nikada se nisam bojao zmija.

Skriti biser B strani je priredba Nirvanine Something In The Way, ki nosi naslov Nešto na putu. Seveda gre za počasno in ekstra distorzirano interpretacijo. Pohvaliti gre tudi odlično minimalno in čisto grafično podobo celotne plošče. Pozlačena pisava in kontrasti na platnici so kot abstraktna asociacija na skladbo Zlati rez. Ne smemo pa pozabiti niti na detajl, povezan tudi s tukajšnjo domačo sceno. V skladbah Dioksin in Tvoj strah je izgradio zidove slišimo dodane hrupne vložke nojz umetnika Praznina. Kakorkoli, po slišanem gre na bendovih prihodnjih izdajah pričakovati resnično strupeno umazan sludge ...