LEON MATEK: Srce imaš tako veliko

samozaložba, 2018

Kantavtor Leon Matek je starejšim poslušalcem ali tistim, ki radi brskajo po nedavnejši godbeni zgodovini, znan še iz leta 1987 zagnanega benda Prepozno za krokodile, še bolj pa iz poznejšega tandema Juhej in Vuhmepiš. V slednjem je moči in pamet združil z Mirkom Seškom, s katerim sta svoj skupni izraz poimenovala ljudski rock ter na nek način bila glasnika danes precej razširjene mešanice folk kantavtorstva, aluzij na ljudske viže, rocka, bluesa in še česa, a vedno s poudarkom na bolj kot ne akustičnih glasbilih. Matek je solistično pot zaoral leta 2007, ko je izšel njegov prvenec Zrno, ki mu je leta 2011 sledilo nadaljevanje Most. Na slednjem je v roke poleg kitare prijel še orientalsko glasbilo saz ter skladbe odel v balkanske in orientalske zvočne teksture in ritme.

Sedaj se je Matek po sedmih letih ustvarjalnega premora oglasil z novim, tretjim albumom poetičnega naslova Srce imaš tako veliko. Na njem ne slišimo več saza, a nič ne de, kantavtor je z odličnim posluhom in smislom za sopostavljanje zvokov v aranžmajsko večinoma preproste pesmi vtkal tudi zvoke številnih drugih glasbil, sicer že prej prisotnih v njegovi poetiki, a zdaj s poudarjeno vlogo barvanja atmosfere. Poleg nekaterih Matkovih dolgoletnih sodelavcev, kot so basist Marjan Gradišar, bobnar Sergej Ranđelović in violinistka Petra Onderufova, mu na albumu družbo delajo še harmonikar Jaka Kastelic, oboist Bogdan Kreščišin, klarinetist Uroš Razpotnik, trobentač Kristijan Jesih in Miha Nemanič iz Samih bab, ki odpoje spremljevalne vokale na dveh pesmih.

Spremljevalci Matkovega dela so pri naštevanju inštrumentov nemara opazili navzočnost kar nekaj zanj netipičnih glasbil, ki jih običajno najdemo v svetu klasične glasbe ali jazza. Oboi, klarinetu in trobenti se pridružijo še orgle, ki jih zaigra sam kantavtor. Prav slednje pomembno zvočno sooblikujejo nekatere presunljive osebnoizpovedne pesmi, v katerih Matek občuteno in s krhkim lirizmom podoživlja izgubo ljubljene osebe. Taka je, denimo, Čakal sem te pred čakalnico duš, v kateri se šepetajoči, roteči glas posrečeno prepleta z zvokom orgel in ustvari občutek nadzemeljskosti. K pravšnjemu vzdušju komadov prispeva tudi četica spremljevalnih pevk, ki so po potrebi asketsko zadržane ali pa občuteno nežne in božajoče.

Glasba / Globaluna

LEON MATEK

Novi album Leona Matka, ob njem še Branko Završan, Vlado Kreslin in še kdo

Mario Batelić

 / 7. 10. 2018

Album se začne s počasnim bluesom Kdaj je umrla iskra v tvojih očeh, ki predeluje trpek vsakdan nekoga zapredenega v mrtvilo tekočega časa, ki v vselej istem ponavljanju ne ponuja ne upanja v spremembe na bolje ne vrnitve v stare, vedrejše čase. Z minimalistično instrumentacijo, v kateri občasni nemirni vpadi violine in harmonike dvigujejo občutek negotovosti, Matek slika boleče odtenke temine, v kateri se lahko prepozna slehernik. Temu izvirnemu in izvrstnemu šentflorjanskemu bluesu sledi še ena počasna, ki že z naslovom Najraje bi ta dan preklet prespal jasno pove, da junak pesmi ne bo sadil rožic. In ravno ko poslušalec, ki se zlahka prepusti v mrežo Matkovega prepričljivega podajanja in odmerjene rabe glasbil, pomisli, da bo priča nadvse otožnemu in črnogledemu nizu pesmi, vanj z vso silo udari komad Hočem veliko več, ki z veseljaško vehemenco sesuva zoprna obča mesta potrošništva in lahko prebavljivega življenja.

Matek ostaja zvest svoji prepoznavni – včasih trpki, včasih veseljaški – mešanici tradicionalnega kantavtorstva, folka in bluesa z besedili, v katerih se spretno sprehaja med liričnimi ljubezenskimi pesmimi in odločno družbeno angažiranostjo, ki je pogosto satirično zbadljiva. Na muhi ima kapitalizem, politiko in politike, potrošništvo, bebave televizijske programe in podobne teme, ki danes tarejo ozaveščenega in aktivnega državljana.

Tem povečini poskočnim in zabavnim vižam, ki jih muzičisti občasno začinijo tudi s prvinami countryja, swinga in reggaeja, v scenosledu albuma spretno sopostavi otožne intimne pesmi. Ravno dobra kombinacija teh dveh prevladujočih tematskih sklopov je največja odlika tretjega Matkovega samostojnega albuma. Na njem je lepo število izjemnih pesmi, ki poslušalca osvojijo bodisi z bolečo iskrenostjo bodisi s šaljivo zajebancijo, a hkrati album ponuja tudi premišljeno sestavljeno celoto, ki spretno povezuje trpko in veselo plat človeškega bivanja … pa še marsikaj vmes.