Leon Vynehall: Rare, Forever

Recenzija izdelka
21. 5. 2021 - 19.00

Ninja Tune, 2021

 

Britanec Leon Vynehall dela karierne korake, ki smo jih od producentov njegovega kova že dobro vajeni. Kmalu po tistem, ko je leta 2012 objavil svoji prvi mali plošči in ko smo ga nedolgo zatem videli tudi v Ljubljani, je njegov eleganten, radoveden, za plesišče ukrojen house dobival vse več pozornosti v medijih, specializiranih za plesno elektroniko. To mu je odprlo vrata na klubska in festivalska prizorišča, do izida njegovega dolgometražnega prvenca Nothing Is Still leta 2018 pa je bil že večkrat razglašen za enega najperspektivnejših britanskih producentov in didžejev. S čisto tehničnega vidika je bil to sicer njegov že tretji dolgometražec, saj je vmes posnel dve daljši mali plošči, je pa z albumom očitno hotel potegniti tudi neko ločnico med glasbo, ki jo ustvarja za plesišča, in glasbo, s katero se od teh odmika v bolj prosto obliko elektronike.

Iz britanske idile v ameriško osrčje
 / 2. 8. 2018

Čeprav je bilo tudi v Vynehallovih najbolj čistokrvnih houserskih komadih vedno slišati veliko žanrskih pritiklin, ki jih ne bi iskali na plesiščih, je bila konceptualno zasnovana plošča Nothing Is Still precej radikalen odmik od plesnega formata. Na njej je zrelo povezal elemente komorne, sodobne klasične in elektronske glasbe, jo z novelo in videom tudi osredinil okoli zgodbe njegovih starih staršev, ki so v šestdesetih migrirali v New York, ter z njo konec tistega leta pristal na mnogih lestvicah najboljših plošč. Sodeč po prvih pohvalnih odzivih se zdaj nekaj podobnega obeta tudi plošči Rare, Forever, za katero so pri Resident Advisorju med drugim zapisali, da ima vse značilnosti odmevnih, crossover plesnih plošč.

Ta špekulacija Resident Advisorja ni povsem iz trte izvita, se pa kljub temu ne zdi najbolj verjetna. Za resnejši preboj do ušes sredinskega občinstva bi v glasbo verjetno moral vključiti več vokalov in lahkotnejšo poezijo, kot so delčki pesmi Fernanda Pessoe, Willa Ritsona in Kierkegaarda, okoli katerih na novi plošči presprašuje vez med producentom in njegovo glasbo. Predvsem pa se zdi, da so novi komadi kljub melodičnosti in razmeroma optimističnemu razpoloženju, še vedno precej zahteven zalogaj za poslušalca, nevajenega radikalnejših elektronskih muzik. Vynehall je kljub spevnosti komadov v osnovi še vedno bližje ekscentričnim ustvarjalcem tipa Aphex Twin, Throbbing Gristle, Etch ali pa DgoHn, ki jih sicer rad zavrti v svojih DJ miksih, pa čeprav to morda ni vedno tako zelo očitno.

Na novi plošči – ker se vsaj v grobem spet vrača k house formatu – še toliko manj, toda pozornejši posluh vsakokrat razkrije, da se za Vynehallovo glasbo skriva več, kot je sprva zaznati. Kmalu namreč postane jasno, da je predvsem velik ljubitelj in poznavalec žanrsko raznolike glasbe, saj ni nič nenavadnega, če v komad neobvezno, toda premišljeno vključi sekvenco, ki spomni na newyorški minimalizem ali pa avantovski jazz, spet drugič na elektronske sintpoperje ali pa postpunkovsko estetiko. Tisto, kar ga ločuje od mnogih njegovih somišljenikov, ki prav tako radi odkopavajo starejše plošče in obskurnejše žanre, pa je predvsem to, da je Vynehallu na presečišču vseh teh raznoterih vplivov uspelo sestaviti zelo prepoznaven lasten izraz.

S ploščo Rare, Forever to spoznanje le še utrdi. Po upočasnjenem, s sintovsko melodiko obteženem uvodu, ki se sliši kot logično nadaljevanje prejšnjega dolgometražca Nothing Is Still, se scenosled plošče spusti v neposrednejše, na pol himnične house koračnice, skozi prizmo same oblike skladb v abstraktnejše in cinematične elektronske izpeljanke, za dodatno eleganco poskrbijo komadi s poznonočno jazzovsko senzibilnostjo, piko vsemu skupaj pa postavita še zaključni ambientalno dromljajoči skladbi. Kljub različnim žanrskim predznakom pa Vynehall vse skupaj izvrstno poveže v zaokroženo ploščo, ki z eno nogo stoji na big room plesišču, z drugo pa na introvertiranem, formalno in idejno neobremenjenem terenu. Če povzamemo njegove misli iz enega recentnejših intervjujev, potem je z novo ploščo glasbi pustil, da najde njega in ne obratno.

Plošča Rare, Forever zato verjetno nima potenciala za veliko crossover ploščo – to, kar sta z mešanjem žanrov pred dvajsetimi leti počela Chemical Brothers. Prej gre za potrditev Vynehallove odprte artistične vizije, ki bi ji vzporednice lažje našli skozi delo Actressa ali pa še raje veterana Matthewa Herberta, kar je kompliment, ki govori sam zase, še posebej za ljubitelje elektronskega avanturizma.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness