LIAM HAYES: Slurrup

Fat Possum, 2015

Rešetamo torej peto dolgometražno izdajo ameriškega posebneža Liama Hayesa, vokalista in glasbenika, ki je svojo pot začel leta 1992 pod psevdonimom Plush. Ker pa mu vse do zdaj na naših valovih ni bilo posvečeno kaj dosti prostora, si bomo najprej ogledali ozadje njegovega dozdajšnjega glasbenega udejstvovanja.    
       
Gre za zanimivega, vselej neodvisnega čikaškega izvajalca, ki je vzkalil iz tamkajšnje indie scene. Kritiki so ga v njegovi karieri zaradi podobne izrazne moči primerjali zdaj z legendami kova Jimmyja Webba in Briana Wilsona, zdaj s Harryjem Nilssonom in Burtom Bacharachom. Z baladnim klavirskim prvencem More Becomes You je leta 1998 požel nemalo pohval, na svojih nadaljnjih izdajah, njegovemu bogato orkestralnim magnum opusu Fed ter bolj popovskih Bright Penny in Korp Solle Roller pa je z raziskovanjem zvokov soula in rocka 60. ter 70. let ustvaril tri monumentalna dela. Danes mu zato pripada nekakšen status kultnega obraza med ljubitelji popovskega podzemlja. 

Hayesu pa ni tuj niti filmski svet. V vlogi samega sebe je namreč leta 2000 nastopil v komični drami High Fidelity. Dvanajst let kasneje mu je na vrata potrkal režiser Roman Coppola, fen njegove glasbe, in mu ponudil sodelovanje pri filmski glasbi za njegov film A Glimpse Inside the Mind of Charles Swan III. Iz ideje o prispevanju manjšega števila pesmi se je sodelovanje razvilo v prijateljstvo in mu prineslo manjšo vlogo ter soundtrack za celovečerec, ki je vključeval tako pesmi iz njegovih preteklih albumov kot tudi posebej komponirane simfonične skladbe.

Na njegovem aktualnem albumu Slurrup Hayes nadaljuje z brskanjem po podstrešju glasbene dediščine, tokrat s poudarkom na simplističnih psihedeličnih odvodih rocka 60. let. Razkošni orkestralni aranžmaji so se umaknili kratkim, zvočno ekonomičnim komadom, ki v popovskih 3 minutah povejo in predstavijo ravno dovolj. Njegov domiseln, atmosferičen, filmski slog se je tokrat uspešno prepletel z mehkimi zvoki kitare, basa, bobnov in klaviatur, ki zaradi preproste produkcije premorejo lastnost brezčasnega. Karizmatični in mistični Hayes se torej drži njegove filozofije oživljanja retro zvokov, z razliko, da gre tukaj za njegov najbolj pust, surov in na trenutke udaren album. 

V dobre pol ure nas 13 štiklcev sprehodi skozi dediščino popoidnega psych rocka z ravno pravšnjim odmerkom za ta žanr značilnih kitarskih efektov, ki z njegovim falsetom ustvarjajo prijetno sozvočje. Kot zanimivejši in širšim množicam najbolj prijazni pesmi lahko izpostavimo spevno Nothing Wrong in zaključno Fight Magic With Magic, ki nekako štrlijo nad povprečjem. Inštrumentalne medigre in reistični zvočni vložki poskrbijo za fluidnost, med skladbami pa izstopata eksperimentalni Theme from Mindball in Chanel 44, ki jo lahko označimo za primerek konkretne glasbe. Haysu tako uspe ustvariti zadovoljivo dinamičnost, ki albumu prida nek nadrealističen, sanjav karakter.

Slurrup tako predstavlja lahkoten retro izdelek, ki je ravno dovolj pop, da ni hipijevski, in ravno dovolj rock, da ni osladen. Kvaliteten radijski material, torej.