Mute, 2014

V strogem zaključku predhodne studijske plošče WIXIW ameriških ekscentrikov Liars je na diskoidnem ritmu podprta ter stran od raziskujoče uprtih, sterilnih in umirjenih elektronskih zvočnih krajin, na katerih sloni omenjena plošča, glasno donela skladba Brats. Če smo tedaj še lahko verjeli, da gre pravzaprav za priložnostni preblisk, ki je nakazoval, da imajo Liars v svojem osmišljanju in osvajanju novega nabora zvočil čas tudi za oddih in zabavo, sta nemalo za tem izdani skladbi I Saw You From The Lifeboat ter Perfume Tear jasno nakazali, da se Liars v novih delovnih pogojih že tudi sproščajo in da s plesno glasbo, s katero se v veliki meri spogledujejo že skozi celostni tok svojega delovanja, še niso opravili. 

Če je bil torej WIXIW introverna in anksiozna pot v neznano, je pravkar izdana studijska plošča Mess njegovo razumevanje. Domačnost v ideji Liars morda res ni običajna, ne nazadnje iz njih morda tudi izžema nekaj izrazne avtentičnosti, toda pomnimo, da so prav z njo uspeli ohranjati svoje apetite, kot tudi, da so prav v domačnosti uspeli izoblikovati nekaj izrednih trenutkov svojega obstoja. Domačnost pa v Liars vzbuja še nekaj. Dovzetnost za humor. “Take my pants off, use my socks, smell my socks, eat my face off, eat my face off …” je iz ust Angusa Andrewa mogoče slišati v uvodni skladbi Mask Maker. In če kje, potem je prav na plošči Mess razvidna ključnost večplastnega Angusovega vokalnega doprinosa, še posebej, ko gre za grajenje celostne etikete Liars. Kot nekakšen animator uspešno krmili iz shizofrenega zvočnega blodnjaka ali vanj, se zliva v plesne šablone in sintetizatorske repeticije ter s punkovsko neposrednostjo osmišlja zvočno glazuro posamičnih skladb. Zdi se, da bi s svojo prezentnostjo lahko prav iz vsake naredil, kar bi želel. Ob croonanju v 'Can't Hear Well' Liars izpadejo kot Majical Cloudz na steroidih, že v naslednjem hipu pa nas v Mass On A Mission odpelje v norijo ponavljajočih se faktov in fikcij. 

Ni skrivnost, da se Liars na poti lastnega avtorskega udejanjanja radi prepuščajo konceptualnosti, a ta le redko presega polje estetskosti. Ob zavračanju omejitev tradicionalnega upesnjevanja pri Liars tako tudi forma koncepta ni razumljena kot strogo zaključena celota. Pri svojem zvočnem raziskovanju se resda radi prepuščajo zastavljeni zvočni premisi ter razpoložljivemu inventarju, a ob tem se nikdar ne skušajo vanj tudi ujeti. Po sedmih dovršenih in izrazito samosvojih studijskih ploščah, ki ne dopuščajo več prav veliko neraziskanega teritorija, je slednje prav gotovo svojevrsten uspeh. Od predstavnikov dance punka do prvoborcev eksperimentalnega noise rocka se Liars z Messom resneje podajajo tudi na plesišča. Danes se povsem samoumevno dozdeva, da je bila pot nujna, pa tudi to, da je trio s ploščo Mess izšel mogočnejši in povsem zrel za odstiranje novih glasbenih poglavij. Se že veselimo.