Lifecutter: Blades/Patterns

Recenzija izdelka
2. 7. 2021 - 19.00

Vile Descent Tapes, 2021

Nocojšnji recenzentski termin Radia Študent bodo zapolnjevali nizki gromeči toni in visoke frekvence, ki bi jih kdaj znali asociirati s pokvarjenimi elektronskimi napravami v naši kuhinji. Petkov poletni večer bo še dodatno ohladil in zatemnil slovenski elektronski producent in varilec zvokov Lifecutter alias Domen Učakar z novim dvojnim albumom oz. dvournima posnetima setoma, naslovljenima Blades/Patterns

Dvourni leviatan technoindustrialnega razbijanja, grobih zvokov in distorzije je 15. junija izšel pri Učakarjevi založbi Vile Descent Tapes. Tri leta stara založba, na kateri peti dolgometražec ustvarjalca predstavlja drugo izdajo, se giblje okoli ritmičnega hrupa in vsesplošne eksperimentacije s tovrstnim zvokom. Lifecutter, ponovno vpet v tovrstni milje, je izdal novo kompleksno konceptualno dvojno ploščo, ki priča o njegovem konstantnem umetniškem in glasbenem razvoju. Plošča je nadaljevanje Učakarjeve kreativne usmeritve, saj lahko na njej slišimo podoben zvok kot na prejšnjih izdajah, denimo Sub Persona, a ga imamo hkrati možnost doživljati v novi, bolj ritmični obliki. 

Konceptualno plošča za odskočno desko, morda rahlo zlajnano, uporablja epidemiološko realnost. Od te se sicer hitro odmakne in o njej ne moralizira, vendar Učakar iz nje, kot je napisal v spremnem besedilu, črpa svojo kreativno moč in prične ustvarjati glasbo, ki mu predstavlja eno in edino nadaljnje idejno vodilo. V novi realnosti, ki glasbi ni v prid, nov izraz išče tako, da ga kroji iz starega. Ubija ga in ga na novo rojeva. Pri tem izpostavlja materialnost živih setov in dogodkov, ki smo jo izgubili in jo Blades/Patterns sedaj ponovno vbrizga v format individualnega poslušanja. Izdajo zaznamujeta taka energičnost kot gibanje, ki ju težko srečamo zunaj klubskih okolij, a ju v tej izdaji najdemo malo morje in v skoraj vsakem zvoku. 

A plošča ne deluje kot ena celota, temveč se konceptualno deli na dva dela, ki le še poudarjata stilsko in produkcijsko razliko. Prvi del, naslovljen Blades, je v svoji osnovi techno DJ set, ustvarjen iz še neizdanih komadov Lifecutterja. To mu daje že prej omenjeno kinetičnost, saj se glasba venomer nadaljuje v nove zvoke in odvode. Po energetski nabitosti v prvih minutah Blades spominja celo na komade Jeffa Millsa, ko nas drži v takšnem krogu napetosti in sprostitve kot sam mojster žanra. Tukaj se primerjava sicer tudi konča, a teh nekaj prvih minut je ključnih, in Lifecutter jih odlično izkoristi ter trdno zagrabi našo pozornost. Za takšne akrobatske poteze po poslušalčevem umu je nujno potrebno ravnovesje, ki se pozneje sicer rahlo poruši, saj se zaradi pomanjkanja prave razrešitve napetosti poslušalec na to navadi, zato glasba izgubi občuteni zanos. A tega si kmalu pridobi nazaj in znova zažene svojo techno lokomotivo ter do konca prvega dela plošče odfura odličen set, poln ritmičnih zasukov in čustvenih distorziranih melodičnih linij.

Blades je hladen in moreč. V njem ne najdemo oddiha od premetavanj sem ter tja in nenehnega žganja, Lifecutter pa z njim izvrši prvi del na začetku zadane naloge, ki je uničenje in iskanje novega glasbenega izraza. Glasba, ki sika in špika, je kot kup rezil, ki se zabadajo v trupla mrtvih zvokov. Uničuje tako poslušalca kot medij glasbe in medij prenosa. Zavoljo fizičnosti tako močno prodira do poslušalca, da bi se pri tem lahko uničile slušalke, naša ušesa in še stream sam, ki še kako omejuje polno doživetje glasbe. Lifecutter se tukaj zdi popolnoma zavezan ideji absolutnega prenosa glasbe – rad bi uničil vse, kar mu je nasproti, da bi glasba v svoji polnosti prispela do poslušalca.

Drugi del plošče, naslovljen Patterns, pa se v nasprotju z Blades izmika lahki kategorizaciji in se giblje v eksperimentalnejši elektroniki, pri čemer le enkrat v eni uri zaide v vode techna. Kot pove že naslov, je v drugem delu več poudarka na vzorcih oz. ponavljajočih se zvočnih zankah, ki se ponavljajo toliko, da same po sebi postanejo novi stvori. 

O Patterns je torej mogoče govoriti kot o zadnjem delu zadane naloge, torej o iskanju in najdbi novega zvoka, modusa ekspresije. Uničenje na Blades se na Patterns prelevi v rojstvo novih zvokov in izraznih zmožnostih skozi ponavljanje hrupa, ki se na trenutke zdi kot odmev prejšnjega dela, ki jih je Učakar spravil v nepopolne zanke. Te pa namesto prejšnje energičnosti vsebujejo težo in utrujenost, ki izhajata iz zloveščih polzečih ritmov. V tej samonavezovalni noiserski plunderfonični gmoti zvokov so prav izjemno napravljeni prehodi iz ene zanke k drugi, kot tudi kombiniranje večih zank skupaj, pri čemer znamo na njih začeti gledati kot na čisto nove inštrumente. S tem se krog sklene!

Plošča Blades/Patterns je torej mogočna, na pol razklana pošast, ki se sprva uniči in nato zopet sestavi iz svojih ostankov. Je polna brazgotin prejšnjih dob in visečih raztrganih udov, ki se držijo trupa za zadnje tkivo. A prav tisti drone, ki zaključi Patterns, nam da misliti o njeni  novo dobljeni složnosti.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.