Kamizdat, 2017

Lifecutter se vrača tudi v 2017! Oziroma bolje rečeno – ne vrača, temveč nadaljuje svojo ofenzivo na glasbeno sceno. Od izdaje plošče Safe Place je minil šele dober mesec, že je tu Death(c)rave, ki že z naslovom nakaže drugačen karakter od predhodnice.

Na tej točki se za trenutek obregnimo ob naslova zadnjih plošč. Sodeč po njih bi lahko sklepali, da je Lifecutter aktiven spremljevalec socialnih omrežij in agregatov le-teh a-la Reddit, Imgur itn. Rednim in tudi bolj občasnim spremljevalcem teh portalov je namreč že dalj časa opazno število fenomenov, povezanih s tako imenovanimi milenijci oz. generacijo Y – generacijo, ki je odraščala ali še odrašča v 21. stoletju. Četudi je reduciranje celotnih generacij na nekaj skupnih imenovalcev nehvaležno, če že ne nesmiselno početje, pa je iz interakcij na omenjenih spletnih portalih o milenijcih mogoče sklepati predvsem o dveh stvareh. So/smo oz. se trudijo/trudimo biti politično korektni, kar je na ameriških univerzah in še kje pripeljalo do uvedbe »varnih prostorov« oz. »safe spaces«, obenem pa se iz internetne prezence zdi, da dobršen del generacije trpi za kronično depresijo, kar pogosto vodi v samomorilne misli – Death(c)rave. Četudi bi lahko ob takšnem iskanju vzporednic z Lifecutterjem zastrigli z ušesi in vnaprej podvomili o vsebini plošče Death(c)rave, pa bi bila to velika napaka.

Lifecutter se namreč v nasprotju z internetnimi Social Justice Warriorji in depresivci, ki vse prevečkrat zavzamejo pozicijo samoviktimizacije, na plošči Death(c)rave gonu po smrti nasproti (ali vzporedno) postavi suvereno, agresivno in neapologetično. Naslovi skladb, kot so Hypoxia, Crushing Trauma, Asphyxia in Todestriebe, evocirajo težke podobe tega,  »kar vztraja navkljub vsemu, tudi ko se sreča s čistim nasprotjem, ki lahko ogrozi življenje kot takšno, tisto, kar ni zgolj želja po smrti, temveč tisto, kar je nesmrtno v svojem vračanju, višek/eksces v sami življenjski substanci«, kot zapiše Neven M. Agalma v spremni besedi na spletni strani zavoda Emanat.

Zvoki, ki se ob predvajanju razlezejo iz zvočnikov, so trdi in hladni in morebitni depresiji in anksioznosti takoj nakažejo, da naj preprosto odjebe. V svetu gona smrti ni prostora za samopomilovanje in nihilistično paralizo, tu je noise kralj, bas boben pa njegova ritmizirana kraljica. Ko se tako v hitrih tempih, ki variirajo med 140 in 150 udarci na minuto, vsakič znova znajdemo v poplavi različnih intrigantnih side-chainanih noisov, elektronskih čivkov, industrijskih šumov odpirajočih se ventilov in drajvanih sintov, se zdi, da smo ujeti v stanju večnega industrijskega alarma, ki ne dopusti sprostitve. Komadi se tematsko razvijajo počasi, veliko je repeticije, ki pa izvrstno služi plasiranju temačnih občutij. Ob vsem naštetem se plošča lahko zazdi razosebljena in pretirano hladna, vendar ekstremno distorziran vokal v komadu Todestriebe izkušnji vrne tudi osebno noto, s katero pa, kot že omenjeno, ne zavzame resignativne pozicije, ampak iz izmaličenih globin grla vejeta agresija in elan, ki še najbolj pritičeta kakemu vikinškemu berserkerju.

Uradni datum izida plošče Death(c)rave je danes, drugega februarja 2017 *, ob tem pa imate tudi unikatno priložnost, da ta material v live izvedbi doživite zvečer, ko bo oder ljubljanskega Pritličja ob 00:20 v okviru festivala MENT zavzel zasavski noise gozdar Domen Učakar – Lifecutter.

* "Due to circumstances beyond our control, we are postponing release of Lifecutter's new album "Death(c)rave" to end of February." (s Kamizdatovega FB-profila)