Liima: ii

4AD, 2016

Ko zasedbe nastanejo na pobudo organizatorjev takšnih in drugačnih glasbenih dogodkov, je ponavadi dobro biti nekoliko previden. Pogosto se namreč zgodi, da so te zamisli videti dobro v teoriji, manjkrat pa potem v praksi. Tovrstna ad hoc sodelovanja so zagotovo poučna za same glasbenike, ki si tako nabirajo izkušnje in se predvsem izprežejo iz običajne ustvarjalne rutine. Ne glede na sam glasbeni izkupiček, od tovrstnih druženj kakšno novo izkušnjo dobi tudi publika, ki se udeleži teh dogodkov, če ne drugega že zato, ker je priča unikatnim, neponovljivim koncertom. Ti so resda kar pogosto zabeleženi tudi v obliki koncertnih albumov, redkeje pa se zgodijo nadgradnje v studijske albume. No, ena takih se je zdaj zgodila s ploščo 'ii' zasedbe Liima, v kateri so moči združili danski trojec Efterklang ter finski bobnar in tolkalec Tatu Rönkkö.

Kvartet se je združil na pobudo finskega Our festivala, potem več mesecev skupaj gradil in preigraval material na rezidencah po Evropi in na koncu v treh dneh izoblikoval še studijski album. Je pa na tem mestu treba poudariti, da so Efterklang Rönkköja za koncertnega bobnarja angažirali že leta 2012 in med drugim smo jih skupaj videli tudi na njihovem ljubljanskem koncertu v Channelu Zero pred dvema letoma. Priložnosti za spoznavanje so si torej nabrali dovolj in to je zdaj zelo opazno tudi na skupnem albumu. Po prvih dveh skladbah celo tako zelo, da se najprej pojavi vtis, da gre pravzaprav le za nov album zasedbe Efterklang. Toda z vsako novo skladbo, predvsem pa z drugim delom albuma, postaja bolj jasno, da gre za nekaj več oziroma drugačnega od tega, kar smo bili od danskega trojca vajeni v preteklosti. Ja, njihove prepoznavne, samosvoje senzibilnosti in pisanja skladb ni mogoče spregledati, toda obenem običjna pop podoba njihovih skladb tukaj postane bolj ohlapna in drznejša. Ali je to preprosto evolucija Efterklanga ali pa vložek finskega tolkalca, niti ni pomembno. Tako kot ni bistvenega pomena, da so album podpisali z novim imenom. Pomembno je to, da je kvartet posnel zelo dober album – če izluščimo približno polovico skladb, celo izvrsten album.

Efterklang, ki je vedno veljal za samosvojo in žanrsko težko ulovljivo zasedbo, se te neulovljive formule oprime tudi v navezi z Rönkköjem. Skladbam so resda botrovale skupne improvizirane seanse, kar se deloma sicer čuti, toda njihova končna podoba je postala urejena in spretno izoblikovana. Po intervjuju ob njihovem ljubljanskem koncertu, v katerem je frontman in pevec Casper Clausen odkrito spregovoril o občudovanju Scotta Walkerja, se ne da izogniti primerjavam s tem legendarnim glasbenikom. Najsi bo zaradi njegovega specifičnega vokalnega pristopa, ki se mu Clausen tukaj v kar nekaj skladbah močno približa, ali pa še raje skozi samo strukturo skladb, ki po eni strani ne bežijo pred pop senzibilnostjo, a so na drugi strani slišati kot nekaj povsem drugačnega in novega. Pa ne gre za to, da bi se trojec preprosto trudil kopirati Walkerja, ki je s svojim izrazom tako ali tako neponovljiv. Zdi se, da prej sledijo njegovi logiki raziskovanja in širjenja pop formata, za kar ne izbirajo sredstev. Najsi gre za subtilno elektronsko teksturiranje, ambientalne vezi, ali pa ritmično raziskovanje, ki najbolj prepričljivo postane takrat, ko ga postavijo v skoraj klasično 4/4 plesno podobo. Ja, v tistih najboljših skladbah Liima izpadejo kot svojevrsten, dobro premišljen križanec med Walkerjem in zasedbo Animal Collective. Oziroma bolj pravilno, kot zasedba, ki izvrstno zapolni praznino med obojimi. Kako spretno ta izraz postavijo na oder, pa bomo lahko slišali že prihodnji torek, ko bodo Liima nastopili v Kinu Šiška.