Lil Supa: YEYO

Recenzija izdelka
5. 5. 2022 - 19.00

samozaložba, 2022

 

Venezuela se že leta spopada z raznimi krizami, v občem pa se jo tolče kot enega od getov modernega sveta. Pristen uvid v življenje malega človeka na zabrisani meji legale nam na novem albumu YEYO ponuja domačin Caracasa Marlon Morales alias Marc Ginale alias Lil Supa. Morales pod številnimi psevdonimi ustvarja že skoraj dve desetletji, YEYO pa je njegova druga plošča, ki jo je izdal v samozaložbi. 

Morales je odraščal v razdejanju. Latinska Amerika je od 80-ih dalje koncentrat nasilja in tihotapljenja drog, gojišče kriminala ter korupcije. Desetletja je tihotapska kriza igrala poglavitno vlogo v diskurzih ameriške zunanje politike, države Latinske Amerike pa so se znašle v brezupni pat poziciji interne korupcije in zunanjepolitičnih pritiskov. Morales je vešče navigiral podtalje dvatisočih – začel je kot breakdancer in grafiter, na glasbeno sceno pa se je pri kolegu Gbecu uvajal pri skupini FUNDaMENTORS

Splošna latinoameriška rep scena je v devetdesetih in zgodnjih dvatisočih brbotala od življenja. V ZDA je, na primer, kubanska kultura uspela celo izvoziti nekoliko razkužene, a vseeno uspešne hiphoperje Cypress Hill. A odnos med državami severa in juga – ter posledično scenami – se je krhal. Počasi in vztrajno se je rap premikal v podtalje – globalni uspeh gentrificiranega reggeatona pa je utelesil še zadnji žebelj v krsto rap mainstreama. Pobudo je tako v sredini prejšnjega desetletja prevzel Moralesov caracaški sotrpin Canserbero. Ta je s svojo izdajo Muerte poživil alternativo in hkrati narekoval množice, po njem pa se je z izdajama Serio in Claro zgledoval tudi Lil Supa. Njegovi začetki so bili s kritičnega stališča skromni, usmerjeni v komercialo z zlajnanimi podlagami, kakršne bi J Dilla rolal med komiranjem. Morales je obetal predvsem z liriko – kdaj pa kdaj je potegnil proti hardkor repu, a obdržal bolj čustven, sofisticiran, skoraj filozofski pristop Canserbera. V luči tega je nastajala plošča YEYO, na kateri Venezuelec nastopi precej bolj brezkompromisno kot v preteklosti.

Kick in the Door, wavin the .44  že prve sekunde uvodne skladbe El Golpe nahajpajo novo, bolj hardkor verzijo Lila Supe. Po nas usekajo težki gangsta beati boom-bapa, Morales pa v vlogi hitmana postrelja nekaj nesrečnikov. Avtentičnost svojih izkušenj Morales sicer navija precej postopaško – poslušamo semple streljanja in razne vzklike v slogu shit is real in worldwide. A njegov izklesani flow je kljub bahaštvu izjemen. Ob agresivnem pljuvanju v mikrofon menja med španščino in angleščino, razloženi klavirji, sub basi in violine pa zaokrožijo težak sound. Pri produkciji albuma so sodelovali tudi številni Moralesovi scenski kolegi, kot so DJ Swet, Doktor Rheal, Castellanos in Flee Lord

Latinoameriški in severnoameriški gangsta rep sta se v času prej omenjenih Cypress Hill medsebojno nadgrajevala v simbiozi kulturnega prostora. Ko pa je latino rep padel z mainstreama v podtalje, je Morales povzemal predvsem z ameriške scene boom-bap oživitve. Največ vzporednic lahko potegnemo s člani ameriške založbe in istoimenskega gibanja Griselda. Na gramofonih Venezuelčana v času ustvarjanja sta se zagotovo vrtela Conway the Machine in Westside Gunn – slednjega Morales tudi omenja v skladbi Guiso.

Že v naslovu je plošča vsaj posredno povezana s slengovskim izrazom za kokain. Ko je Al Pacino kot Tony Montana – ki ga ustvarjalec na albumu večkrat tudi izpostavi – v Scarfaceu izrekel znameniti »Chichi, get the yayo«, se je drogeraški žargon prebil v kulturno industrijo. Vse skupaj je sovpadlo s porastom ameriškega hip-hopa nasploh. Kmalu so tisti z obrobja izražali svoje življenjske tegobe – od dilanja do snifanja. Ob poslušanju Yeya opazimo kar precej takšnih dobro umeščenih gengsterskih klišejev. Morales z njihovo rabo trka na vrata nekega danes na sceni že napol pozabljenega motiva tistega pristnega uličnega življenja na robu ilegale.

Na svoji poti od poscanih pločnikov podzemlja do oblazinjene sobe z mešalko je Morales zagotovo utrpel marsikaj. Dogodke na albumu podoživlja z rabo raznih alter egov, kakršen je samozavestni hitman v uvodnem štiklu El Golpe ali presrani, pozerski diler, ki opazuje mučeno truplo v komadu Cadaver. Bodisi se posipa s pepelom po sfaliranih preprodajah, s podočnjaki zadet postopa po slumih ali pa se na vse pretege hvali in postavlja iz studia, Lil Supa klišejem doda ravno pravšnjo mero avtentičnosti.

Marlon Morales pri svojih slabih štiridesetih vliva upanje tistemu delu poslušalstva, ki henga na ulicah, nabija boom-bap na boom-box in živi tisti osamljeni grindset, ki ga je Lil Supa v želji po uspehu živel pred dvema desetletjema. Istočasno pa album YEYO tak »from rags to riches« motiv predstavi dovolj filmsko, avanturistično in pripovedniško, da z njim apelira tudi na tisti del občinstva, ki raje kot na ulici henga v kinu, knjižnici ali šoli.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness