ŠOP Records, 2022

Brez pretiranega pompa letos na sceno stopa projekt Lila Giljotina s svojo prvo izdajo Pop Filter, ki je izšla pri založbi ŠOP Records. Slabe pol ure dolgo izdajo definirajo izvrstni sempli, psihedelično vzdušje in retro sintetizatorska nostalgija. A o identiteti umetnikov za krmilom novopečene rozaste revolucije je bolj malo znanega.

Lila Giljotina je kljub slovenski naravi ustvarjalca sicer vzklila že letošnjega prvega januarja na grško geolocirani Bandcamp strani Mild Seven, najverjetneje poimenovani po znamki cigaret izpred petdesetih let. Tovrstna vintage estetika se kaže že na sami naslovnici plošče, kjer pod napisom »rozovaja giljotina« ždi rdeči jugo, pozira pa nam ženska figura v delovnem kombinezonu. Ni nam treba dolgo zreti v podobo, da nas po glavi udari močen občutek jugonostalgije.

Sicer je pristna in opevana jugonostalgija, v slogu »marširal sem junija oseminšestdesetega in jokal maja osemdesetega,« mlajšemu delu poslušalstva – in tudi recenzentu – logično neke vrste tuj in skorajda nedefiniran občutek. Naša ne tako davna preteklost riše vrzeli tako med tistimi, ki so jo doživeli, kot med tistimi, za katere obstaja zgolj v srednješolskih učbenikih in razgretih družinskih razkolih. Jugonostalgija je nekako presegla meje izkustva in postala neke vrste nacionalni karakter slovenstva. Če se nekateri potomci nekdanje najsevernejše republike na vse pretege trudijo pozabiti skupno državo in zabrisati njeno usmeritev v kolektivizem, se drugi skozi svet sprehajajo z AVNOJ očali rdeče zvezde.

Duh časa jugoslavije, ki deli in združuje, se je danes razrasel onkraj spominov, sindikalnih izletov in škatlaste arhitekture. Titov koledar na steni in fotoalbumi pionirčkov predstavljajo idejno totalnost, vgravirano v življenja tako mladih kot starih. Če parafraziramo Marxove Duhove Jacquesa Derridaja, so Duhovi Jugoslavije čedalje aktualnejši, bolj kot jih sedanjost skuša pomesti pod preprogo. Črne pike današnjega sistema služijo kot olje na plamen politične nostalgije in ravno takšna idejna totalnost nam pade v ušesa tudi ob poslušanju Pop Filtra.

V luči povedanega je samoumevno, da spomini na Jugo v kontekstu Slovenije niso neznan subjekt na glasbeni sceni. New wave takratnih časov se po zaslugah peščice predanih spletnih kanalov vestno širi po medmrežju, jugotoni pa se pogosto vrtijo na plesiščih pod prsti raznovrstnih DJ-jev, kot je kolektiv Tetkine radosti. Tovrstnim izvajalcem se Lila Giljotina približuje tako s svojim semplastim stilom kot s konceptualno zasnovo hipnagogičnega popa, glasbe, reflektirane skozi spomin na spomin. Z obsežnimi avtorskimi pasažami, sestavljenimi iz akustičnih in električnih kitar, všečnega vokala in osvežilno razgibane bas kitare, pa Lila Giljotina gradi na osnovah semplanja, a se tudi povzdigne nad njih.

Ponekod nas kompozicija spomni na podtalne razvpiteže persons from porlock, drugje pa na s semplanjem naphane štikle skrivnostnega Drone Emojija. Nerazkrita identiteta Lila Giljotine nas med ustvarjalci morda porine proti iskanju kakšne vzporednice ali skupne točke, ki jih lahko najdemo mnogo. Produkcija, semplanje in konceptualna zasnova nas denimo spomnijo na Drone Emojijevo izdajo In The Room The Women Come and Go, Talking of Michelangelo.

Inštrumentacija na prvencu obsega vse – od etno orglic in sinkopiranih tolkal na Žalio Vyno do na sinte navlečene Tame Impale na Appadurai. Dvoumno naslovljeni Petsto Pinj meša klasično kitarske arpeggie s psihedelijo, ob semplanih violinah na Negative Space pa se deremo »en dva tri štir pet šest sedem«, ko prepoznamo motiv iz Kešpičk Klemna Klemna.

V besedilno pronicljivih Duhovih kot piko na i slišimo namedrop strička Josipa, v refrenu pa nas pravi ušesni črv »Mi vsi vidimo duhove!« opomni na vse prej povedano o jugonostalgiji. Ta pa sicer ni edini lirski subjekt albuma. Na 505 s Crtom semplan zborček apelira na povezavo z omenjenimi japonskimi cigaretami, Petsto Pinj zavije v bolj psihedelične vode s ponavljanjem »It’s never what it seems«, na zaključnem Ding Dong Bell pa otroška rima Ding Dong Bell, Pussy’s in the Well v povezavi z nerazumljivo popačeno radijsko statiko pričara tisto pravo hipnagogično vzdušje spominov na spomine.

Pop filter je v končni fazi izredno poslušljiva, celo nekoliko popovska poslastica, popolna za pomladansko lenobo in oziranje proti mesecem brez r-jev. Inovativne in bogate inštrumentale začini dobra mera svežih semplov in detajlov, ki jih pri vsakem vnovičnem poslušanju odkrijemo še več. S svojim potencialom za grajenje spominov na spomine nam Lila Giljotina z debitantsko ploščo ponuja revolucionarno inovacijo kalibra Kraševe mašine za delanje črt na bombonih. Ob poslušanju se udobno zleknimo v naslanjač, ponjuhamo Derridajevo pipico in pustimo, da se nam petstopetke stopijo na jeziku. Pred očmi se nam vrtijo prizori iz nekega drugega, pozabljenega življenja – oblikovale so se udarniške brigade za gradnjo avtocest, na ulicah se je drla študentarija, začel je odmevati devetinosemdeset celih tri in plavi voz se je vrnil iz UKC-ja, kajti – »umro je drug Tito«. A našega sladkastega cmokanja se itak nič ne sliši, ker smo čez mikrofon dali – pop filter.