samozaložba, 2020

Mnogi glasbeni izvajalci sledijo žanrskim trendom ali jih celo z zamudo lovijo, malo pa je takšnih, ki trende vzpostavljajo. Še manj je tistih, ki so za trende prezgodnji in ki glasbeno dogajanje zapustijo, še preden bi prišel njihov trenutek slave in uspeha. Med take projekte spada dvojec Linea Aspera – nekdanja prvoborca za obuditev hladne in darkerske sintovske plati osemdesetih se po osmih letih vračata z novim albumom, naslovljenim preprosto Linea Aspera LP II. 

Projekt Linea Aspera je nastal leta 2011, ko sta se našla Alison Lewis in Ryan Ambridge ter zavzela tipično postavo sodobne darkwave oziroma coldwave zasedbe, sestavljene iz tipa za sintetizatorjem in bejbe pred mikrofonom. Pare, ki so jima podobni po svojih začetkih, sestavi in zvoku, najdemo trenutno med najprepoznavnejšimi imeni darkerske scene, naj omenimo le dvojca Boy Harsher in Lebanon Hanover. Toda Lineo Aspero loči od omenjenih zasedb dejstvo, da je duo z delovanjem prekinil le dve leti po svojem nastanku in po enem samem izdanem albumu. Prav hitro slovo pa je morda razlog, zakaj Linea Aspera ni deležna tako visoke prepoznavnosti kot njej sorodni ustvarjalci na trenutno skrajno nasičeni darkerski sceni, saj jo je dvojec zapustil, še preden bi postal trendovski.

No, stika z glasbenim ustvarjanjem znotraj ponovno vzhajajočega gotičarskega miljeja vseeno nista popolnoma izgubila. Medtem ko je Ryan resda povsem potihnil, je Alison svojo glasbeno pot nadaljevala s projektom Keluar, v okviru katerega je sodelovala z Jonasom Försterjem iz tehno in EBM-ovsko naravnane zasedbe Schwefelgelb, in s solo projektom Zanias, ki smo ga lahko pred dvema letoma ujeli celo v Sežani. Lansko leto se je dvojec naposled znova našel in izdal kompilacijo že slišanih komadov, nato pa na daljavo, s pomočjo Dropboxa, kamor sta glasbenika odlagala svoje osnutke, posnetke in mikse, pričel ustvarjati aktualni dolgometražec Linea Aspera LP II, ki je septembra letos izšel v samozaložbi.

Čeprav se je Alison na svoji samostojni glasbeni poti dodobra spoznala tudi s sintetizatorji, mešalkami in še marsičim drugim, se je zvočne produkcije – tako kot v času njunih začetkov – v celoti lotil Ryan, Alison pa je prevzela le mikrofon. Dvojec torej ni preveč spreminjal formule, ki si jo je zastavil leta 2011, nedvomno pa jo je dodelal. V primerjavi z zvočno pretežno elementarnim prvencem aktualni album kar kipi od bogatih in čistih sintovskih linij, ki zvenijo skrajno sodobno in moderno ter niso le golo nostalgično posnemanje ali poustvarjanje osemdesetih, pri katerih se seveda navdihujejo gotičarske zasedbe. K svežini albuma nedvomno prispeva tudi Alison, ki je kot vokalistka v osmih letih izjemno napredovala. Njeni vokalni sposobnosti bi težko našli konkurenco ali celo primerjavo, pa če bi vzeli pod drobnogled vse aktualne darkwave oziroma coldwave zasedbe. Plata izstopa tudi zaradi odmika od izrazite temačnosti. Pridih melanholije in hladnosti je kajpada še vedno prisoten in besedila so vse prej kot pozitivna ter optimistična, vendar album zaradi intenzivne, slojevite in čiste produkcije ter preudarne uporabe ritem mašine na trenutke učinkuje zelo energično. Lahko bi celo rekli, da zaide v polje Hi-NRG-ja, toda tam nikoli ne ostane dolgo, saj ga od tod povlečejo prezapletene in ne dovolj repetitivne sintaže ter hladnost Alisoninega vokala. 

Prej kot raznobarvna zmes komadov različnih občutij in stilov deluje dolgometražec Linea Aspera LP II kot monolitni izdelek, ki šele v svojem zaključku, v svojem poslovilnem komadu umiri tempo. Seveda bi mu lahko očitali enoličnost, toda navsezadnje gre za skrbno in premišljeno izklesan monolit, s katerim dvojec Linea Aspera prikazuje, česa je po osmih letih od konca skupnega delovanja še sposoben. Odprto ostaja le vprašanje, kako visoko mesto si bosta pozabljena prvoborca z njim uspela izboriti na aktualni trendovski in nasičeni gotičarski sceni.