LISA HANNIGAN: AT SWIM

LISA HANNIGAN: AT SWIM

Recenzija izdelka
1. 3. 2017 - 19.00

Play It Again Sam, 2016

 

»Loved is all that bloomed. Always what you did. /…/ I ain't never loved like you,« nagovarja Damien Rice Liso Hannigan v uvodni skladbi svoje zadnje plošče My Favorite Faded Fantasy. Po več letih skupnega nastopanja sta Rice in Hannigan v letu 2002 skupaj posnela njegov prvenec O. Čarobnost  njunega skupnega udejstvovanja je nato trajala le še kratek čas, saj se je med tonsko vajo na predstavitveni turneji izdane plošče pripetil hud prepir, ki je povzročil pevkin  izstop tako iz ljubezenskega kot tudi ustvarjalnega razmerja. Sedemletno udejstvovanje z Riceom je pevko portretiralo v ljubko, šepetajočo vokalistko, zaradi katere so njegove skladbe zvenele manj monotono ali celo osladno. Vanje je vdahnila poseben odzven svežine, ki je njegova dela plemenitil bolj, kot bi to lahko kdajkoli napravil sam. Po šestih letih  premolka se je Hannigan pojavila s prvencem Sea Sew. Osupljiv glas, vselej potisnjen v ozadje, je končno iaživel v prostranosti in hitro je postalo jasno, da si z njim lahko obetamo nič manj kot čudeže.

Njen dehteči glasek se je v novem poglavju, plošči Sea Sew, ovil okoli harmoničnih melodij, ki so prekipevale z minimalističnimi detajli harmonija, ukuleleja, akustične kitare, violine in manjših tolkal. Njena glasba se giblje znotraj arhaičnega folkovskega okvirja, ki ga na svojstven način zapolnjuje s sodobnejšimi vsebinami, spogledljivimi namigi in z igrivo radovednostjo. Svojevrstno ustvarjalno pojavo utemeljuje s pomenljivo in domiselno poezijo, v kateri se skozi deloma domišljijski svet s pomočjo metafor sooča z lastno stvarnostjo. Istočasno s svojo ljubkostjo ohranja vedro vzdušje, ki je ne glede na tematiko povsem neizpodbitno. Zato je tudi tedaj, ko pride do razpoloženjskih kontrastov, izkušnja za poslušalca še toliko bolj pretresljiva - toda vselej v prijetno dražečem smislu.

Kljub temu da ima vsaka dosedanja Lisina plošča svoj koncept in instrumentalno zasnovo, se njena nežna, šepetajoča vokalna prezenca ohranja. Z akustičnega prvenca Sea Sew smo se navzeli neobvezujočih čustev, naivnega spoznavanja in iskanja naklonjenosti, medtem ko se na plošči Passenger Lisa hvaležno smehlja s svojimi sopotniki in deli svoje potovalne izkušnje. Na slednji je predstavila novo, drznejšo in raziskovalno plat, saj je zanjo snovala ulovljive kompozicije, ki so v osnovi ohranjale folkovski duh, instrumentalno pa so preglasile vse, kar je do tedaj ustvarila.

Ob albumu At Swim se zdi, da je pevko prehitel trenutek srhljivega samozavedanja, saj na ploščku razrešuje konflikte z duhovi, pred katerimi je bežala dalj časa. Plošča je tišja od albumske predhodnice in preplavljena z mračnimi čustvi, česar doslej pri Lisi nismo bili vajeni. V poglobitev vase jo je spodbudil njen novi producent in pianist Aaron Dessner, ki ga sicer poznamo kot kitarista zasedbe The National. Skupaj sta skovala nabor desetih bridkih kompozicij, ki predstavljajo odklon od njenih predhodnih udejstvovanj.

At Swim je gotovo Lisin najbolj pristen in ustvarjalno zrel album doslej. Učinkovito narativna instrumentalna zasnova sama po sebi namiguje na plovbo po nepredvidljivem morju, v katero je skozi besedila vpela še posamične prigode iz življenja, v katerem je tokrat tudi sama protagonistka. Tako je plošček obenem njen najbolj intimen  izdelek, saj se na njem osredotoča predvsem na lastno vpetost v svet, medsebojne odnose in čustveno razcepljenost. Kot vselej domiselna ustvarjalka tokratne jedrne teme zavija v metaforiko vezano na stekanje, potapljanje, krmarjenje in ostale plovbne vragolije. Zvočna atmosfera na plošči poslušalcu sporoča, da se ladjici, ki jo je protagonistka zasedla, obeta prej poguben potop kot srečen pristan. Toda mestoma se v skladbah, kot so Lo in Anahorish, kljub brodolomu izoblikujeta upanje in volja za nadaljevanje. V čisto surovem zvočnem smislu skladbi album do neke mere razbremenita eksplicitno mračnega vzdušja.

Na obeh albumskih predhodnicah so prednjačili topli in srčni občutki, medtem ko so melanholične skladbe predstavljale pravi kontrast in trenutke eksplozij čustev. Spomnimo se denimo skladb Teeth na albumu Sea Sew ali Paper House na albumu Passenger, ki nam ob vsakem vnovičnem poslušanju vzbudijo kurjo polt. At Swim ponuja ravno obratno izkušnjo.

Onstran klavirskih kapljic, ki jih valoviti odmevi godal na mestih kar vsrkajo vase, se v skladbah tu še vedno iskri njen hipnotičen in nežen glas. Tokrat zveni ranjeno in poživljajoče hkrati, medtem ko vsebina in aranžmaji složno tonejo v melanholijo. S številnimi prispodobami in zavajajočimi instrumentalnimi namigi lahko previdno zastavljene pesmi v posamezniku vzbudijo občutek oklevanja v vodi. Skladbe na plošči preplavljajo ena drugo in poslušalcu ne preostane kaj veliko drugega, kot da se v mislih čim bolj približa njenemu vokalu, ki ga bo morda varno privedel na površje. Toda s skladbami, kot so We the drowned, Undertow ali Barton, se zdi, da mu popolna utopitev ne uide.

Morda lahko novemu projektu Lise Hannigan očitamo prav ta umik v melanholijo, zaradi katerega bi se lahko še prehitro znašla na nevarnem področju izžetega in že slišanega. Z njeno ustvarjalno karizmo smo se namreč spoznali ravno preko njene domiselne poezije in bistrega žvrgolenja, ki ga je spremljal radoživ ropot. Ob vztrajnem poslušanju plošče At Swim pa vseeno postaja jasno, da je izvajalka prešla v drugo življenjsko obdobje in da so tovrstne spremembe povsem naravne. Takšna pa ostaja tudi sama: naravna, preprosta, sama sebi zvesta, le da se tokrat močneje vpenja v svoj kantavtorski repertoar. Skratka, napočil je trenutek, ko je začutila, da mora svojo jasno kreativno ostrino izraziti skozi sebe v ilustrativni in plapolajoči maniri.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness