Litošt: Litošt

Litošt: Litošt

Recenzija izdelka
17. 3. 2013 - 19.00

Samozaložba, 2013

 

V nocojšnji Tolpi bumov predstavljeni bend Litošt je bil v napovedi koncerta, ki se je zgodil pred kratkim v Menzi pri Koritu, opisan kot progresivni electro psy rock trio. Težko je sicer ugotoviti, na kaj se nanaša atribut progresivnosti, a verno lahko zatrdimo, da ima z zvočno vizijo benda Litošt opraviti bolj malo. Za začetek bomo torej tvegali svojo opredelitev tega mladega tria kot retro space rock, pri čemer pa se s tem nanašamo predvsem na njihovo albumsko zvočno eksistenco. Ta je namreč precej drugačna od tega, kar je prek Soundclouda mogoče slišati na njihovih živih nastopih oziroma na improviziranem jammanju v dnevni sobi. Na albumu gre namreč za čisto drugo zvočno tvar, in če je bilo na nastopu v Šiški še mogoče slišati kitaro in veliko psihedelično naravnane improvizacije, ki je mestoma nekam preveč močvirnato izgubljala rdečo nit in ji je manjkalo avtonomnega karakterja, je z muziko na ploščku povsem drugače. Komadi so kratki, s prepoznavnimi melodičnimi jedri in z rockovskim strukturnim kernelom, obenem pa imajo nezgrešljiv zvok, ki se konsistentno pne čez celotno ploščo. Tule že lahko posežemo po predikatu retro, saj so bila tako produkcijska orodja kot končni mastering opravljeni čez starodobno analogno opremo, s katero je bend v kleni DIY-maniri v celoti pripravil in izdal ploščo.

Ta rock trio je sicer kadrovan precej nenavadno, saj je kredo vseh treh članov obarvan pretežno jazzersko. Vitja Balžalorsky je dobro znana in aktivna figura iz domače impro ter jazz scene - omeniti velja predvsem Balžalorsky Drašler trio ter projekt Kombo Zlatka Kaučiča - in navadno ga poznamo kot izvrstnega kitarista, ki pa je na tej plošči poprijel Moogovo analogno synthovje ter softverski program Ableton Live. Boštjan Simon je saksofonist, ki se je na albumu lotil sintesajzerskih klaviatur in programskega okolja MAX-MSP, in le Bojan Krhlanko v zasedbi igra svoj matični inštrument, se pravi bobne. 

Na tej precej kratki plošči, dolgi nekaj manj kot štirideset minut, torej ni najti kitare, kaj šele saksofona. Osnovana je bolj ali manj na Vitjinem basiranju z Moogom, Boštjanovimi klaviaturami in zvočno periferijo ter Bojanovim bobnanjem. To je med vsemi tremi glasbeniki tudi najbolj prepričljivo, saj elektronska tvorca kažeta nekoliko manj subtilno obravnavo zvočnega materiala. Krivdo gre pripisati predvsem klaviaturam, s katerimi se bendov psihedelični potencial bolj prevesi na stran 8-bitnih gameboy in commodore melodij, kjer smo ponovno pri konceptu retro. Te melodije so pogosto kratko malo nadležne in pri večini komadov nedomišljene, v njih je prej kot improvizacijo slutiti randomizacijo. Poleg gameboya je njihova druga referenca stara ZF filmska B-produkcija, to pa je v končni bilanci precej zajebantski pristop, ki bi bil lahko substituiran oz. sopostavljen tudi kaj bolj intrigantni zvočnosti. Malibu Surfer, prvi komad s plošče, se tega še nekoliko ogne in je precej fina zadeva s pravovernim postrockovskim patosom. Zveni kot nekakšen italodisco z Mogwai estetiko, ki se po začetnem tipanju razvije v res epski komad, ki ima potencialov neprimerno več, kot jih dovoljujejo vsega skupaj slabe štiri minute. 

Žal mu sledi precej enoplasten zvočni kos, naslovljen Amanita Muscula, ki mu tudi žmohtna bas linija ne pomaga pri tem, da bi šel kamorkoli drugam kot na živce. Njegova repetitivna melodija pač prej kot na vesolje in leteče krožnike aludira na igrivo, a le sebi namenjeno poigravanje z glasbenim orodjem, s katerim se glasbenik šele spoznava. Nadaljevanje plošče potem sledi v tem dvoumnem slogu, ko ima bend očividno dobre glasbenike in izdelano, z groovom zabeljeno zvočno vizijo, v katero kot neumestni in invazivni tujki lomastijo okorne in emotivno prazne melodije. To retro preigravanje je verjetno v funkciji karakterja komadov in benda kot nekakšne retrospace-tribute entitete, ki pa skupaj s poslušalcem le poredko resno zakorači v vesolje. Često se nekateri zvoki in melodije tudi ponavljajo, in čeravno dajejo pečat bendu, se njihova premalo diferencirana raba opazi pri manjši medsebojni prepoznavnosti posameznih kosov na plošči.

Nemara se seveda lahko trdi, da recenzent v osnovi ne razume benda in njegove estetike. Bolj pravilna trditev je to, da se z njo preprosto ne strinja in da meni, da takšna, kot je, pač ne funkcionira. Retro zven pri tem ni problem in tudi popkulturni referenčni kontekst je povsem na mestu, a nemara je pri snemanju tega ploščka, sprva mišljenega kot demo, bend v želji po izogibanju nestrukturirani improvizaciji zapostavil nekatere svoje kvalitete ter svoj nabor psihedeličnih sekvenc in zagroovanih pasaž po sili razmer prepustil svojim živim nastopom. Zdi se namreč, da je muzika s plošče nekakšna predstavitev izhodišč, ki jih bend razširja šele naknadno. Zdi se tudi, da to ni bila najboljša odločitev in da bi lahko nekatere zvočne elemente uporabili redkeje ter več časa posvetili hipnotični repeticiji in groovu, ki na plošči preprosto ne prideta do izraza in povsem diskreditirata predikat psy.

V neki dogledni prihodnosti pa močno sugeriram živi nastop benda. Upati gre, da bodo v nadaljevanju le našli neko primerno sredino med že omenjenim difuznim improm iz Šiške ter dnevne sobe ter tem nekoliko prenasičenim pristopom, s katerim imamo opraviti na pričujočem ploščku.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

''Na tej precej kratki plošči, dolgi nekaj manj kot štirideset minut, torej ni najti kitare, kaj šele saksofona.''
khm, a to je precej malo ? precej kratka plošča je recimo prva od Agnostic Front, ki je dolga dobrih 15 min :))

No, stvari so relativne. Ampak ajde, "sorazmerno kratka", Mingrede, brezplačen (oziroma prosto plačljiv) dolpoteg albuma je mogoč na http://litoxt.bandcamp.com/ 

Zelo zanimiva kritika, moram reči. Elegantno je pričeti z rušenjem razumevanja oznak, kot so progresivno, psy, itd., ki jih vsak razume, kot pač jih. Koncert v Šiški je bil posnet že pred časom, medtem se je član s kitaro zamenjal, čemur je očitno sledila odločitev, da v tokratni zvočni podobi te pač ne bo. Pravilna se mi zdi ugotovitev, da je to pač cd, ki ponuja zgolj vpogled v live nastope benda, vendar so odlomki, ki gredo "na živce", skrbno premišljeni in grajeni, o domnevno emotivno praznih melodijah, pa ne bi zgubljala besed. Kljub nekaterim ok opazkam, se z večino napisanega ne morem strinjati.

Nestrinjanje z večino napisanega je seveda opcija. Kar se tiče ukvarjanja z oznakami pa moram reči, da imamo glasbeni recenzenti za analizo na voljo le jezik. (O)znake torej, intersubjektivno orodje, deluje le za prvo silo in bolj počez, pa ga vseeno uporabljamo. In ko rečem 'progresivno' se obregnem ob njeno 'naprednost', pa tudi ob to, kar navadno razumem kot historični progresivni rock. Ko rečem psy, se obregnem ob koncept psihadelije, kot smo jo pač razvili in kolikor je vezana na neko sličnost z mamilaškimi izkustvi. Ko govorim o komodorcu, si takisto vsakdo predstavlja nekaj; formule, tanke, komandota; pa vseeno upam, da komodro evocira tudi nek približno skupen vtis. In čeravno se še nisem direktno navezal na bend, sem povedal nekaj o tem, kaj njihova glasba "je" ali ni (pa bi lahko bila, in kot tako se jo oglašuje, in v recenziji se seveda lahko dotaknem tudi pr tekstov, saj so ravno tako del glasbene kulture kot samo recenziranje). V nadaljevanju povem še, čemu je (imo) bližje, in tja do konca teksta upam, da uspem posredovati nekaj o zvočni naravi zadeve. Ampak res približno, po sili razmer (jezika, ki ga "vsak razume, kot pač" ga). Toliko o tej standardni kritiki recenzij, ki je res ne sprejmem. 

Kar se tiče estetskega vrednotenja pa drugače kot tako, da sem zvest samemu sebi, ne gre. Upam, da sem za prvo silo argumentiral svoja opažanja, za katerimi stojim. Ta "pač" cd, "ki ponuja zgolj vpogled", bi bil lahko kaj več kot le "pač" cd in "zgolj" vpogled. Seveda pa vseeno cenim feedback in spoštujem nestrinjanje.

Razumem, jezik orodje, kljub izhodiščem. To, da ponuja zgolj vpogled, je mišljeno, da so postavljeni in narejeni komadi, ki so posneti kot so, nato pa se na koncertih nadgrajujejo vsakič drugače. Vseeno se mi zdi plata super, ob mojem besedišču z vsemi pač-i mi je sedaj kar malo nerodno ob ponovnem prebiranju :) Naslov komada pa vseeno lahko popraviš. In hvala za repliko.

recenzije so zmerom bolj ali manj subjektivne narave. litošt bi si zaslužili boljšo recenzijo. originalnost bi morala biti bolj cenjena. 40 minut ni malo za album, kvečjemu je to povprečna dolžina. avtor recenzije ni iskal pozitivnih plati. odveč je obešati se na žanrske oznake, ki kvečjemu služijo kot kažipot..idm, space, whatever you label it.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.