City And Colour je umetniški nadimek Dallasa Greena, ki ga na naši frekvenci tokrat prvič bolj podrobno predstavljamo. Gre za Kanadčana, ki ga je širša publika spoznala kot člana mainstreamovske post-hardcore zasedbe Alexisonfire, na radar resnejših poslušalcev pa je prišel prav s svojim samostojnim projektom, ki je tekom treh izdanih plošč postal vse prej kot le postranski del njegove kariere. Če je bila prva izdaja pod imenom City And Colour, Sometimes iz leta 2005, bolj kot ne nekakšno napol resno darilo za najbolj predane fane Alexisonfire, pa je bila Bring Me Your Love iz leta 2008 izjemno močna nadgradnja temeljev, ki je Greena izstrelila med popularnejše kantavtorje preloma desetletij. Po novih treh letih čakanja imamo pred seboj končno tudi svež tretji izdelek, ki nosi naslov Little Hell.

Prvi dve plošči sta bili šolska primera minimalističnega in preprostega kantavtorstva, folka ali akustičnega trubadurstva, kakor vam pač drago. Greenova branža je sicer vedno dajala bolj urbani kot ruralni vtis, nekako tako kot indie folk Joseja Gonzaleza, ki je bolj kot v sončnih popoldnevih doma v poznih večerih, odlikovala pa sta jo predvsem lep in kristalno čist glas ter izjemen smisel za melodijo. Na prejšnjih ploščah se je Dallas pokazal tudi kot precej direkten in črnogled tekstopisec, ki je s simpatično naivnostjo večinoma govoril o vsakdanjih, ponavadi ljubezensko obarvanih, osebnih zadevah.

Osebno sem Little Hell zelo težko pričakoval, saj je live verzija enega izmed novih komadov z lanskoletne turneje zvenela odlično. O' Sister je Green napisal za svojo sestro, ki se spopada s hudimi duševnimi težavami, pesem pa je brez dvoma vrhunec City And Colour kataloga. „Is it the whispering ghosts that you fear the most?“ je le eden izmed močnih verzov, ki so podani v izjemno melanholičnem, osebnem in iskrenem tonu, spremlja pa jih le akustična kitara. Prav taka forma Greenu najbolj leži, žal pa se je na dotični plošči poslužuje precej poredko, zato ostale pesmi ne dosegajo podobnega kvalitativnega nivoja.

Še najbolj se O' Sister po kvaliteti približata prav dve izmed ostalih treh popolnoma akustičnih pesmi, tretja pa poskrbi za eno izmed večjih razočaranj plošče. Celo za tiste z veliko toleranco do pocukranih besedil so verzi, kot je „You're like falling leaves in the autumn night“, pač preveč, saj ne zvenijo več le iskreno in preprosto, temveč tudi povsem banalno. Fragile Bird je tekstovno precej boljša, zato pa njen kitarski track zveni kot delo Dana Auerbacha. To samo po sebi seveda ni slabo, prej nasprotno, je pa dejstvo, da Greenov vokal ni narejen za blues rockanje. To pomeni, da prav instrumentalno najtrši deli plošče delujejo premehko in preveč na prvo žogo. Bolje se obnesejo komadi, ki so nekje vmes: v otvoritvenem, na primer, prisotnost pedal steela poskrbi za precej posrečen countryjevski vibe, naslovni pa spominja na udarnejše komade s prejšnjih plošč, ki še niso bili zunaj Greenovega območja lagodja.

Po eni strani je razumljivo in občudovanja vredno, da si je želel Dallas Green stopiti iz precej ozkega žanrskega okvirja, ki si ga je prvotno zastavil s projektom City And Colour, hkrati pa bi bilo verjetno tokrat vseeno bolje, če bi ostal pri preizkušenem receptu. Little Hell sicer ima nekaj prekleto dobrih momentov, a kot celota preprosto ne povleče tako močno kot Greenovi prejšnji izdaji.