Samozaložba, 2019

i made an album last year

but it was out of other people's work

but i still put a lot of work in 

i think 

i don't really remember 

god i was drunk in 2018

love 2 the 9s

xx

Z LOFT, manchestrsko producentko, katere delo premlevamo v tokratni Tolpi bumov, ste se imeli v Ljubljani priložnost srečati lani na klubskem dogodku v sklopu festivala Grounded, z njeno glasbo pa smo se ukvarjali tudi že v drugih radijskih terminih. Njen glasbeni obstoj čislajo na klubskih plesiščih, kjer se le redko drži standardnih smernic tega, kako naj bi deloval dober set. In tudi kot producentka LOFT predstavlja enako mero avanturizma, ki se nikakor ne izpoje kot zgolj kurioziteta iz sveta dekonstruirane klubske glasbe.

Če se v tem trenutku zdi, da bi ta, prvi del recenzije lahko kot Ikarus priletel nevarno blizu praznim obljubam, bo treba najprej slišati izdajo v tokratni Tolpi bumov, izdajo ell oh eff tea too oh won ate. Kot je očitno že iz naslova, z njo dobimo nič manj in nič več kot LOFT v letu 2018. Vseh devetnajst komadov je editov, ki vlečejo različne glasbene reference, od britanskega elektronskega undergrounda do gromozanskih pop zvezdnic ali vložkov britanskega grima. V teh editih se znajdejo izvlečki iz glasb izvajalcev kot so Charlie XCX, Ic3peak, Ariana Grande, Carly Rae Jepsen, Jam City, Headie One in drugih. Kar se sliši kot frankenštajnovski manični kaos, uspe LOFT ukrotiti s pametno postavljenimi produkcijskimi triki.

Vzporednice končnemu rezultatu na novi izdaji LOFT bi lahko iskali tudi v filmski manipulaciji časa in povezanem editiranju kadrov. V sladkobnem pop komadu se lahko producentka najprej osredotoči na chopped & screwed vokal, takoj za tem pa na baročne 8bit zreducirane sinte. Iz komadov tako rekoč iztrga vsebino in jih nato na novo napolni. Čeprav gre torej za edite, se LOFT kot leča kamere obrača, izostri določen kader in ga predstavi po svoje. Posledično pa vstopi v liminalno področje in med neskončna vprašanja, ki se porajajo na poljih avtorstva in prisvajanja vsebin. Editov smo vsaj v elektronskem svetu, v katerega tlačimo LOFT, danes že skoraj kot po pravilu vajeni le kot uvedenih z namenom višanja vidnosti originala. Založbe v delo na singlu vprežejo bolj znanega glasbenika, da bi ojačale vidnost izvirnika. Takšna obrtniška dejavnost pa največkrat ne ponudi ničesar zares novega.

Po drugi strani lahko o editu razmišljamo kot o miselnem gradniku dekonstruirane klubske glasbe. Naj postavimo hipotezo, da smo poslušalci in producenti v to glasbeno polje padli tudi zaradi želje po širjenju žanrskega glasbenega jezika. Izhodišče za številne v tem polju je bil prehod iz milozvočnih kompozicij v dezorientirane sample. Premik v drobljenje osnovnih komponent, ki jih nato na milijon različnih načinov spreminjamo z uporabo efektov, brez očitne motivacije v izkušnji plesa. Kaj pa, če nam LOFT tu ponuja alternativo alternativi, s katero nova osnova postane kar cela množica predhodno obstoječih virov? Ob zaverovanosti v lasten prav bi celo lahko rekli, da šele ob soočenju različnih posameznih komponent glasbo dekonstruiramo. Glasbena tema znane serije X-Files se v komadu spookie one pregiba z UK grimeom in breakbeatom. Samileanspaces pa rap predrugači v zgolj poezijo, podloženo z drhtečimi sintovskimi blipi in blopi.

Album ell oh eff tea too oh won ate dobesedno oddrvi mimo poslušalca in je prav tak kot LOFT v živo na plesišču. Popolnoma brezkompromisen draži na presečišču številnih smeri, v katere se lahko obrne. V tem zrcali današnjo internetno modernost. Je hiter, neujemljiv, predpostavlja potencial vzklitja centrov zunaj preteklih trdnjav moči. LOFT namreč črpa od vsepovsod, je glasnik nežanrskosti. Recenzentko spomni celo na Baudelairovega umetnika modernosti. Tistega, ki slika pobezljane podobe trenutka, vendar se v njegovi umetnosti skriva kvaliteta neskončnosti. Destiny's Child so pač lahko sveže tudi v letu 2019.