Lonelady oziroma Julie Campbell svojo glasbo, ki je v dobršni meri ustvarjena skozi "naredi sam" prizmo, napaja na zvočni zapuščini svojega domačega Manchestra. Ko poslušamo aktualni album Hinterland z vso njegovo obogateno zvočno spremljavo, se spomnimo, da je svojo glasbeno pot začela pred desetimi leti, ko je na snemalni trak posnela kitaro in ritem mašino.

Pristop, pri katerem večino vajeti drži v svojih rokah, se je nadaljeval na mali plošči Have No Past in debitantskem albumu Nerve Up, izdanem pri založbi Warp. Na njem slišimo vzorce manchestrske scene, postpunkovsko formo pomešano z ritmičnimi vzorci, ki v spomin prikličejo Factory Records. A ta mlada in vsestranska glasbenica, ki igra kitaro, ritem mašino, tolkala, čelo in sintetizatorje, je med drugimi sodelovala tudi z znamenitim Jah Wobblom, s katerim je posnela album Psychic Life.  A kljub občasnim sodelovanjem z drugimi ustvarjalci je Julie Campbell predvsem solo ustvarjalka.

Tako je bil ustvarjen tudi njen aktualni album z naslovom Hinterland, ki je tako kot njegov predhodnik izšel pri založbi Warp. Na njem ponovno slišimo zvok, ki spomni na glasbo Manchestra in scene okoli založbe Factory, od Certain Ratio do Joy Division. Obenem pa se zdi, kot da se je ta album izvalil iz njenih predhodnih del, tako Nerve Up kot Psychic Life, a ga oblikuje bolj prefinjena instrumentalna forma, izraziti detajli, ki nikoli ne izgubijo plesnega naboja. Na albumu slišimo veliko osebnega pečata, saj se poleg glasbe v nas zažre njen nežni in čuteči vokal, še posebej pri pesmi Flee, katere instrumentalni del je zelo ohlapen in ga tvorijo različna sozvočja, nad katerimi išče prostor osamljen pevkin glas. A na večini albuma slišimo glasbo, ki jo poslušamo med plesom, pesmi vsebujejo avro lahkotnosti in igrivosti. K temu prispeva repetitivnost, ki jo slišimo vse od uvodne pesmi z naslovom Into The Cave in skozi pesmi Groove it Out in Silvering doseže vrhunec. Kljub temu pa glasba vsebuje temačnejši antipol, saj nasproti plesnosti stojijo kovinski zvoki tolkal ali ostri kitarski vložki, kot denimo pri naslovni pesmi Hinterland, pri kateri slišimo zvok čela, v ozadju pa drobce, ki bi lahko pripadali tudi Gang of Four. Predvsem pa je njena glasba nadvse čutna, kar ji nudi zmožnost povezovanja različnih zvočnih vzorcev.

Z nekega vidika Lonelady ponovno oživlja glasbeno sceno okoli založbe Factory. A pri njej gre za preseganje zgolj poustvarjanja tega glasbenega obdobja. Saj bolj kot da bi nam postregla z glasbenimi vzorci, ki zgolj prihajajo iz Manchestra, ponuja glasbo z unikatno in močno avtorsko izkušnjo. Poslušalcu je jasno, od kod prihaja zvok, a ga hkrati usmerja v nove in nepredvidljive smeri. S tem pa Lonelady presega zgolj posnemanje glasbene zapuščine, saj išče svojo lastno smer. Ja, Hinterland je album, ki ga poslušamo, medtem ko plešemo med glasbeno preteklostjo in sedanjimi trenutki.