Antena Krzyku, 2020

Pretekli teden je bil za poljsko zasedbo Lonker See nadvse obletničen. Štiričlanski bend iz Pomorjanske regije, ki leži na skrajnem severu Poljske, je obhajal izid svojega drugega dolgometražca izpred dveh let, One Eye Sees Red, četrto obletnico izida prvenca Split Image, za povrh pa še obletnico svojega debitantskega koncerta. V času med omenjenima dolgometražcema so zapolnili tudi še svojo polovico split izdaje z rojaki ARRM, februarja letos pa je izšla njihova aktualna, tretja studijska plošča Hamza.

Na Poljskem glasbena produkcija cveti. Bolj ko je politika ostudna in jo podhranjeno ljudstvo podpira in ji slepo sledi, boljšo glasbo boste slišali. Trenutna brezsramna nacionalistična in klerikalna oblast s svojim vztrajnim omadeževanjem ljudi in vse bolj uzakonjenim znašanjem nad ženskami, manjšinami in drugače mislečimi med slednjimi poraja neskončno množico kakovostnih glasbenikov. Med seboj so kar se da zmreženi, pri čemer si posamezni glasbeniki delijo članstvo znotraj tudi zvrstno različnih skupin, si pomagajo in blendajo vsemogoče žanre. Torej, prežvečeno dejstvo umetnika oziroma človeka pod pritiskom, ki je sposoben izjemne samoorganizacije, ker drugače ne gre in ker je to nujen notranji vzgib, ki omogoča učinkovito, trdno in kvalitetno, četudi morda bolj sporadično uresničljivo in neredko spregledano, a vplivno produkcijo. Ta sega od metala, ki je podobno kot v skandinavskih deželah že pridobil nekakšen status tradicionalne poljske glasbe, še posebej pa se lahko pohvali z navdihujočim podzemnim povezovanjem težkometalnega z jazzom, derivati raznih postžanrov ter tršim rockom in pa velikim številom kvalitetnih psihedeličnih bendov znotraj različnih žanrov. Posebnost poljskega, recimo temu, melosa je v njegovi prav značilno poljski trpkosti, ki leze iz tovrstnih podzemnih kreativnih procesov, kot bi bila za vekomaj vcepljena v narod, saj v glasbi vztraja vsaj že od 80. let prejšnjega stoletja naprej.

Glasba kvarteta Lonker See po eni strani izhaja iz ambientalnih začetkov dueta vokalistke in basistke, ki je oblikovala tudi naslovnico aktualne izdaje in zanjo spisala tekste, Joanne Kucharske, ter kitarista, DJ-ja in glasbenega založnika Bartosza Bora Borowskega. Po nekaj mesecih dela in par studijskih posnetkih sta padli ugotovitev oziroma odločitev, da želita zopet igrat v proper bendu in da za aktivacijo potrebujeta proper bobnarja. V osnovi je bila, po besedah članov, ideja v nekakšni dvodelnosti benda, sestavku dveh članov z jazzovskim ozadjem in dveh iz ambientalnih in vesoljskorockovskih sfer. Zanimivo je slišati, kako so ti intimni začetki dua z rockerskim zaledjem bolj kot na preteklih ploščah benda z nežnimi basovskimi in kitarskimi linijami ter bežnim elektronskim brnenjem vtisnjeni prav na aktualno ploščo Hamza. Folkovsko oziroma bolj pesemsko obarvano glasbeno druženje se poglobi, kadar jazzovski tolkalist Michał Gos svoje spretnosti zreducira na ekonomični minimum in zastavi zgolj osnovno, skorajda surovo ritmično pot skladbe, in ko saksofonist Tomasz Gadecki melodijo usmeri v spremljanje namesto dopolnjevanje vokala, izrazito denimo v naslovni skladbi Hamza.

Bolj divja, stonersko zaznamovana plat plošče pa je tista, ki s svojo repeticijo, zibajočim basom, žmohtno ritmiko, blagodejnim učinkom saksofona in odmevajočimi rifi poslušalca posrka v globine predvsem daljših, skoraj desetminutnih komadov. Vanje je redko posejan še na momente konfuzen, begajoč, kakor svarilo zveneč saksofon, ki ob boku kitari stopnjuje pobezljanost, v kateri tli neka blaznost, a se vse do zaključka plošče ne dvigne zares na površje in ostane kot zatrta, kot vrteča se v krogu, a, kot se izkaže na koncu plošče, neizogibna. Izstopajočo pripovednost nosi prav poslednja skladba Earth Is Flat, ki se mrzlično stopnjuje v kaos skozi sprva jasno korakanje, to pa vse bolj ravna Zemljo. Da je v tem zvoku neka kritika represije, je neogibna ugotovitev, še posebej v odnosu s celoto plošče in skladbami, ki se znajdejo na njej, ter z bendovo splošno duhovno držo Love, peace & noise, ki jih moramo, če ne prej, pa gotovo sedaj čim bolj obhajati tudi poslušalci. Na koncu je z glasbo prav zrcalno kot s politiko, srčno umje.

https://ninateka.pl/film/lonker-see-fina-na-ucho