Hyperdub, 2021

Pri novi izdaji elektronske plošče pogosto najprej želimo razjasniti osnovno binarno distinkcijo – gre za klubsko ali neklubsko glasbo? Gre za neko instinktivno tendenco po kategorizaciji, ki izhaja iz vpetosti v dualističen sistem naših kulturnih simbolov in pomenov. Temno-svetlo, dobro-slabo, moško-žensko. V glasbi – kot v ostalih naštetih dualističnih razmerjih – pa obstajajo tudi vmesna mesta, kjer se lahko nahajajo subjekti. In kakor je danes recenzirana nebinarna ustvarjalka Loraine James zunaj identitetnih binarnih okvirjev, tako je tudi njena muzika izven preproste kategorizacije.

Loraine James na londonski elektronski podtalni sceni aktivno ustvarja šele približno štiri leta, v tem času pa je izdala kar tri dolgometražce. Danes recenzirano izdajo Reflection je izdala pri založbi Hyperdub, prominentni britanski elektronski založbi, ki ima pod okriljem raznovrstne sodobne glasbene raziskovalce, kot sta Burial ali Doon Kanda. S priključitvijo založbi leta 2018 z albumom For You and I je njena muzika postala šebolj prepoznavna. Novopečeni izdelek Loraine James se, kot njegova predhodnika Detail in For You and I, umešča v žanrsko kombinacijo eksperimentale, IDM-a, ambientalnih elementov, trepa in grimea, ki jih izmenično posipava z raznimi umetno inteligenčno zvenečimi zvočnimi vložki in piski. Na novi plošči Reflection izstopa predvsem grime, za čimer stoji Jamesina izbira sodelujočih reperjev, kot sta Nova in Iceboy Violet, ter dolgoletni glasbeni sodelavec Le3 Black, ki se pojavi na prav vsaki dosedanji Jamesini plošči z zdaj že razpoznavnim stilom in tekstopisjem.

Loraine James sicer v svojem ustvarjanju uporablja relativno asketski pristop do zlaganja zvočnega mozaika. Vendar ta navidezna zadržanost ni praznina ali minimalistična repeticija, saj so komadi ves čas spreminjajoči in večplastni. Pri ustvarjanju uporablja namreč le MIDI kontroler in MIDI klaviaturo, s svojim izvrstnim občutkom za zvočno razdiranje in grajenje pa uspe zvokovno doseči to, kar so dosegali kubisti dvajsetega stoletja v slikarstvu. Vzame znane, prepoznavne ritmične elemente, kot so 808 bas linije, techno beat ali ambientalni temelj, jih razstavi in ponovno sestavi, popolnoma neobremenjeno s sinhronostjo in simetričnostjo, pa vendar s čudaško skladnostjo. To ustvarja s trzanjem, glitchem ter drugimi modulacijami in efekti. Takšno eksperimentiranje da aranžmajem občutek domačnosti, vendar temu dodaja novo, samosvojo perspektivo kot Picassova slika Ženske z mandolino. Motiv je znan, izvedba pa svojevrstna in izvirna. Omembe vredno je, da pristop sprotnega grajenja lastnih komadov z MIDI kontrolerji uporablja tudi v live setih, kar ji daje svobodo do sprotnega eksperimentiranja z že obstoječimi komadi.

Za sladki preliv na vrhu te zvočne skulpture, podobne skorajšnjemu koncu igre Jenga, pa je tukaj še prostrani svet besedil in vokalnih performansov. Na albumu Reflection so avtoričina besedila – pa tudi besedila gostujočih – izrazito samozavedna, čustvena in introspektivna, kot denimo na komadih Self Doubt (Leaving the Club Early) ali Insecure Behaviour and Fuckery. Osrednja tematika nove plate je očitno neke vrste refleksija stanja, predvsem Jamesinega, kar kažeta tematsko središčna komada Reflection, po katerem je poimenovan album, ter sledeči Change, ki kliče k tem, da se po premisleku, po zazrtju v notranji svet in lastno percepcijo nekaj tudi spremeni. Ponekod je opaziti tudi repeticijo verzov v kombinaciji z modulacijo zvoka, kot na primer pri Simple Stuff, ki ga lahko asociiramo s komadom Nonbinary art pop ikone Arce. Na vseh komadih sicer z vokalom ne nastopa le ona, kar dodaja raznolikost in svežino, saj besedila gostov in njihov stil izjemno variirajo v tematikah od romantične senzibilnosti v komadu On the Lake Outside do udarnosti in neposrednosti v komadu Black Ting. 

Loraine James ostaja s svojo junijsko izdano ploščo Reflection v glasbenem polju, v katerem operira že ves čas. Tudi njeno razstavljanje in ponovno grajenje kompozicij v nove, mutantske, futuristično zveneče, občasno nemelodično tonalno zaporedje ni njena iznajdba. Stilsko so takšne ustvarjalke in ustvarjalci bogato zastopani v kvir sceni Velike Britanije in širše. Med njimi so švicarska ustvarjalka Aisha Davi, producentka Arca in nenazadnje domači duo Warrego Valles. Vse naštete ustvarjajo glasbo s klubsko tendenco, z ustvarjanjem izvirnih zavor, ki nam preprečujejo, da bi resnično ujeli plesni ritem. 

Loraine James je na albumu Reflection – tako kot na predhodniku For You and I – dokazala, da je njena vrlina dekonstrukcija obstoječih ograjenih glasbenih form skozi iznajdljivo upogibanje in premeščanje, grajenje premišljenih in pretkanih zvočnih kombinacij. Na danes recenziranemu izdelku je očitno, da je Loraine James črpala več inspiracije iz svojih notranjih občutij, intime, ta introspekcija pa potiska njeno glasbeno diskografijo v nove, bolj senzibilne dimenzije, z ohranjanjem udarnega sloga, umeščenega med plesišče in samotno polnočno bedenje.