HE.SHE.THEY., 2021

Nov večer, nova eklektična glasbena zmes v Tolpi bumov, ki jo je tokrat zvarila ameriška primarno tehno izvajalka in DJ-ka Louisa Pillot, znana preprosto kot Louisahhh. Klubsko elektronsko sceno, svoj drugi dom, je Louisahhh pričela spoznavati v najstniških letih, ko se je z lažnimi osebnimi izkaznicami švercala po njujorškem klubovju. Od tam so jo tovrstne mladostniške pustolovščine in novoodkrita ljubezen do elektronske glasbe sprva privedle v Los Angeles, kjer se je s plesišča povzpela za mešalko, naposled pa v Pariz, kjer domuje in deluje že blizu deset let. V tem slabem desetletju je izdala neštevno mnogo singlov, miksov, pa tudi malce manjše, bolj oprijemljivo število kratkometražcev. Svoje plodovito glasbeno delovanje Louisahhh spremlja še z aktivističnim udejstvovanjem, predvsem v polju feminizma in LGBTQ+ skupnosti. Prizadeva si, da ne bi bolj toleranten in inkluziven postal le klubski prostor, temveč tudi klubska oziroma glasbena industrija. Zavoljo tega je s sorodnim elektronskim producentom in pogostim glasbenim sodelavcem Maelstormom ustanovila založbo RAAR, to platformo pa je podaljšala še z ustanovitvijo lastne založbe HE.SHE.THEY., pri kateri je izdala svoj dolgometražni prvenec The Practice of Freedom, ki se mu posvečamo v nocojšnji Tolpi bumov. 

Nek modri panks je nekoč malo v šali, malo za res izrekel, da “odkar je pank na tem svetu, je vse nov pank”. Ta rahlo hudomušna, a zato nič kaj napačna izjava delno drži tudi za Louiso, saj je skupaj z Maelstormom svojo založbo opisala kot “tehno založbo za pankse”. Pankovski DIY etos ustvarjanja je od nekdaj zaznamoval Louisin glasbeni opus, z novo plato pa se pankerski filing seli tudi v samo glasbeno izrazje ustvarjalke. Ob ljubezni do elektronike in z njo tehna Louisahhh namreč od malih nog goji tudi strast do raznih težaških alternativnih rock derivatov. Mnogi od teh so korenine pognali ravno s pankom, na katerega se Louisahhh na albumu sklicuje že z uvodno pesmijo Love Is A Punk. Aktualna plošča The Practice of Freedom tako še zdaleč ni polnokrvni tehno, kot bi ga od Louise morda pričakovali, temveč gre za eklektično zmes industriala, nojza, tehna in drugih sorodnih nišnih žanrov, ki v najbolj harmoničnih momentih ustvarijo precej močno in nepopustljivo plato.

The Practice of Freedom z uvodnimi komadi agresivno zagrabi in ne popusti zlahka. Udarja z vso razpoložljivo elektronsko mašinerijo, v kateri so slišni vzori industrial očakov osemdesetih in devetdesetih, kot so Skinny Puppy, Ministry, KMFDM in tudi Nine Inch Nails. Ker pa si Louisahhh v letu 2021 kakopak ne prizadeva ustvariti boomerske industrial rock plate, pričakovane industrial vzorce razbija z eksperimentalnimi nojzerskimi vpadi ali pa jih modernizira z naglitchanimi podlagami, ki jih vseskozi spremlja EBM-ovska ali tehnažna plesna ritmika. Z namenom balansiranja takšne intenzitete, ki bi zlahka vodila v hrupno prenasičenost, Louisahhh na sredini albuma popusti prijem. Želja po smirjanju tempa v skorajda synthwave komadu Master in spremljajočih bolj formulaičnih ali mirnejših pesmih pa žal ni najbolj posrečena, saj od uvodnih komadov nahajpano vzdušje za trenutek lahko postane rahlo zehavo. 

Z mirnejšimi pesmimi naj bi si Louisahhh odprla prostor za naslovitev bolj tragičnih osebnih tem, kot so izguba bližnje osebe ali njena uspešna borba z odvisnostjo, vendar so te tematike komajda zaznavne v senci dominantne simbolike albuma, podob BDSM-ja. Interes za to sceno je Louisahhh pokazala že na kratkometražcu A Trap I’ve Built iz leta 2017, ki ga je okrasila z miniaturnim prizorom sebe med prakticiranjem japonske dekorativne erotične veščine vezenja shibari. Podobno kot so to v devetdesetih storili elektrogotičarji Athamay s kultnim albumom The Pleasure Of Sin ali pa na domačih tleh deloma EBM-erji Borghesia, ki so se v ledru šetali po zakotnih ulicah in v vlažni kleti opevali autoritet, visoke čizme i fijuk biča, tudi Louisahhh na besedilni ravni vključuje številne sklice na BDSM. Seveda pri tem ne gre za žgečkljive podrobnosti ali za nazorno popisovanje tabuiziranih fetišev zavoljo šok efekta, temveč bolj kot ne za dovtipe in predvsem za razčlenitev odnosa zaupanja ter spoštovanja, ki je ključen za BDSM. Z njim lahko na plano brez zadržkov prideta erotična svoboda in odkrito poželenje, zaradi katerih tudi album proti koncu s komadi, kot sta A Hard No ali najbolj agresivni Numb, Undone, znova ojača svoj prijem.

Album The Practice of Freedom, v prevodu Praksa svobode, uteleša predvsem Louisino spoprijemanje z družbeno in predvsem osebno sprejemljivostjo osvoboditve potlačene narave, strasti, poželenja in ljubezni. Louisahhh zavrača pojem užitka greha ali grešnega užitka in se, kot je izjavila sama, drži življenjske mantre, da je greh kvečjemu le to, če človek ni zvest samemu sebi. Njeni notranji spopadi, ki nikoli ne postanejo preveč osebni in hermetični, tako v kombinaciji z udarno eklektično produkcijo kljub manjšim padcem pričarajo kar nekaj darkerskih bangerjev, ki bodo gotovo odmevali po plesiščih, po zakotnih ulicah, po vlažnih kleteh ...