Truxalis, 2024

V Tolpi bumov se posvečamo glasbenemu gibanju, ki je začetke našel v sodobni klasični glasbi na sredini prejšnjega stoletja in se je z uveljavitvijo elektroakustičnih pristopov razširil in danes najprepoznavnejšo ter najdostopnejšo obliko dobil v elektronski glasbi. Gibanje z oznako minimalizem je vplivalo tako na zgodnje techno produkcije kot tudi na posameznike znotraj avtorske elektronike. Glasba, ki so jo v New Yorku razvijali skladatelji Terry Riley, La Monte Young, Steve Reich in mnogi drugi, je bila zavezana minimalnim spremembam ali ponavljanju, ki se je v zavesti poslušalca samo od sebe pričelo spreminjati. Postopne ali nenadne spremembe samih vzorcev, tonov ali glasbenih objektov so uvajale progresijo v kompozicije, ki bi sicer izpadle precej statične.

Za glasbene objekte so največkrat uporabljali arpeggie, izumili pa so tudi tehnike držanja not, ki se mu je kasneje pripisala oznaka drone. Gibanje je od takrat vedno prisotno v neki sferi popularne ali robne glasbene prakse. Pomislimo na Philipa Glassa in podobne glasbenike, ki so združevali skrajnosti popularnega in robnega ter ostajali zvesti minimalističnim glasbenim idejam. V elektronski glasbi danes lahko omenimo dve največji predstavnici gibanja, obe klasično izobraženi glasbenici. Prva je Američanka Kali Malone, ki se ukvarja z dronerskimi kompozicijami, druga pa je Italijanka Caterina Barbieri, ki s semimodularnim sistemom raziskuje arpeggio strukture kot glasbene objekte. Glasba Barbieri je še najbolj podobna protagonistki dotične recenzije. S Tolpo bumov jo postavljamo ob bok omenjenima skladateljicama. Gre za Loulo Yorke, glasbenico, ki prihaja iz Združenega kraljestva, kjer s partnerjem Davom Stitchem vodi založbo Truxalis.

Yorke je glasbeno pot pričela pred dobrimi petnajstimi leti, ko si je kupila prvi kos opreme. Takrat je večino glasbe ustvarjala s partnerjem založbe Davom Stitchem pod imenom TR-33N. Šele leta 2019 je izdala prvo solo ploščo LDOLS. Yorke je tedaj postopno že začela menjati setup, ki je prej, ko je primarno sodelovala s partnerjem v dvojcu, temeljil na MIDI protokolu in vzorčenju, s fokusom na lastnem ustvarjanju pa je vanj vpeljala analogne module. S sekvencerji se je začela poigravati z naključnostjo, kar prepoznamo na njenih izdelkih, na novi plošči Volta pa se zelo jasno sliši, da vsaj pri sekvenciranju na delu ni poljubnost, temveč dobri stari determinizem. Zaradi te spremembe lahko pri glasbi Yorkegovorimo o minimalizmu. Na aktualnem albumu se je glasbena podoba popolnoma prelevila v ritmično sprožanje analognih oscilatorjev, ki brnijo in odmevajo v efektih delaya in reverba. Takšna smer je sicer nakazana že na prejšnjih ploščah, še posebej na albumu Fluorescence, a se na novi plošči pokaže najbolj jasno in neposredno. 

Glasbenica eksperimentira z opremo, ki jo ima pred seboj. Temu sledi odkrivanje prednosti in slabosti oziroma prepoznavanje omejitev tehnologije. Toda vsaka omejitev izzove novo kreativno odločitev. Pri Volti je ta omejitev zagotovo monofoničnost oscilatorjev, kar pomeni, da lahko naenkrat ustvari samo eno noto oziroma en zvok. To onemogoča igranje akordov, torej skupkov not, ali pa igranje dveh ali več melodičnih linij. Yorke to zaobide z razširjeno uporabo efektov odmevanja, torej reverba in delaya. Takšno ponavljanje ene melodične linije ponavlja z zamikom v času in tako ustvarja privid polifoničnosti v vsakem trenutku albuma. To plastenje ustvarja privlačno in meditativno ciklično gibanje notnih udarcev, ki se sestavljajo v strukture oziroma glasbene objekte. Yorke s ponavljanjem vzpostavlja te objekte in jih nato razbije z obračanjem gumbov bodisi na efektih ali pa na sekvencerju. 

Glasbeni objekti nam rimtično in tonalno segmentirajo čas doživljanja, ustvarjajo neko stanje zavesti do trenutka, ko Yorke ne zavrti gumba. Povsem omamljeni nad to repetitivno ruminacijo nad vzorci, glasbenimi objekti, se nato skupaj z njimi zrušimo sami vase, ko se vse sesuje, ko se odmevni čas skrajša ali pa se sekvenca notnih dogodkov spremeni. Takrat se spremeni naš način poslušanja, s tem pa tudi zavest. Popolnoma smo zajeti v zvočni krajini, ki nam jo oriše Yorke, in dovzetni za vsako spremembo, ki nas premakne.

Največja vrlina albuma Volta je to, kako elegantno in močno vpliva na poslušalca in ga premakne z enega nivoja na drugega, kako zavest obrne iz enega stanja v drugega, kako se vzorci prelevijo in v kakšne ekstreme zaidemo med poslušanjem. Zato je postavljanje tega albuma ob bok ploščam, kot sta Barbierijin Spirit Exit in Malonin The Sacrificial Code popolnoma upravičeno. S tem izdelkom je Yorke postala ena nosilk minimalističnih glasbenih idej v sodobni elektronski glasbi, ki priča o učinku enostavnih tehnik in pristopov. Četudi je elektronska glasba do roba napolnjena s tehnologijo in njeno manipulacijo, je Volta dokaz, da najkompleksnejše pridobljena glasba ni nujno zmeraj najboljša ali najprodornejša.