Modern Love, 2016

Philippe Hallais deluje pod producentskim imenom Low Jack. Je v Hondurasu rojen in v Parizu živeč producent, DJ in ljubitelj sira, ki se je v zadnjih parih letih suvereno prebil skozi konkurenco in postal eden najzanimivejših francoskih producentov zadnjih let. Svojo diskografijo je začel graditi leta 2012, ko je pri založbi Get the Curse Music izšel njegov prvi EP Slow Dance. Le-ta je po zvoku slišati dokaj tradicionalno, vendar če ga poslušamo sedaj, ko je Low Jackov slog bolje definiran in izpiljen, že a tem prvem EP-ju opazimo zametke tistega, kar je kasneje postalo njegov prepoznavni zvok. Na Radiu Študent smo ga sicer opazili že z njegovim drugim EP-jem Free Pyjamas iz leta 2013, toda prepričal nas je šele s tretjim EP-jem Flashes, ki je isto leto izšel pri francoski založbi In Paradisum.

Lighthouse Stories je že tretji Low Jackov album po vrsti. Prvi, Garifuna Variations, niti ni bil mišljen za izid, saj je bil prvotno ustvarjen za live performans v Quai Branly Muzeju avtohtonih umetnosti. Vendar ga je kolega Ron Morelli, ki je hkrati tudi ustanovitelj založbe L.I.E.S., prepričal, da kompozicijo vendarle izda, pri njegovi založbi kakopak. Za tem je sledil Sewing Machine, ki po svojem grobem – »na čeljust« - pristopu nemara še najbolj izstopa iz dosedanjega diskografskega nabora. Vendar se podobno kot njegov prvi EP tudi ta, ko vse te izdaje postavimo ob bok eno k drugi, ne oddalji od njegove zvočne estetike toliko, da ga ne bi več prepoznali. Je le bolj ekstremen.

Čeprav rojen v Hondurasu, pa je Low Jack svoje otroštvo preživel v okraju Brittany na severozahodnem delu Francije. Tam praktično ni bilo nekega izdelanega kulturnega dogajanja, zato se je Low Jack v svoji radovednosti zatekel na internet, kjer je svoj čas preživljal po raznih forumih in klepetalnicah Soulseeka. Tako je prišel v stik s prvimi grime fristajli na piratskih radijskih postajah, Chicago gheto housom, detroitskim electrom in izdajami založbe Definitive Jux, vplivi katerih se čutijo v njegovem delu vse do danes. Kljub temu pa sam ni nikoli bil del nekih tako imenovanih scen, kakršne rade vzniknejo v večjih mestih. Kot neke vrste sceno lahko označimo le dogajanje okrog založbe In Paradisum, saj je večina njenih izdaj do neke mere sorodna temu, kar počne Low Jack. Vendar moramo potem zanemariti geografijo, saj večina producentov ne živi v Parizu, nekateri niti v Franciji ne.

Low Jack pa ni samo zelo nadarjen glasbenik. Skupaj s prijateljem Jeanom Carvalom je ustanovil tudi založbo Editions Gravats, pri kateri je lani izšla zelo uspešna plošča Black Zone Myth Chant Mane Thecel Phares. Letos pa so izdali Clarin! Reggaetoneras 2 mixtape, na katerem je predstavljen Reggaeton z ženskimi MC-jkami.

Album Lighthouse Stories, ki ga obravnavamo v tokratni Tolpi bumov, je izšel pri manchestrski založbi Modern Love. Kar je  bilo celo malo presenečenje, saj Modern Love tradicionalno izdaja le ožji krog manchestrskih producentov, kot sta Andy Stott in Demdike Stare. Ob poslušanju albuma Lighthouse Stories seveda kaj hitro ugotovimo, da je Modern Love popolna platforma za izdajo te plošče.

Po albumu Sewing Machine so bila pričakovanja za to ploščo mešana, toda že ob prvem singlu, ki se je pojavil na spletu, smo slišali, da bo plošča vendarle malce manj na nož. In nato smo slišali nemara najbolj simpatično in izstopajočo kompozicijo na plošči - Six in the morning. Le-ta se začne z ležernim ritmom, ki ga Low Jack nato počasi dekorira z raznimi nojzi, melodijami in na koncu še z globokim pritajenim vokalom. Ne umanjka niti njegov značilen spotik, ki ga periodično vstavlja v komade že vse od prvega EP-ja. Neke vrste podpis, ki pa je umeščen v komade na diskreten način in ki ne ogroža kreativnega izražanja ter ne zasenči samega komada. Na plošči na momente sicer zaznamo drobce vpliva producentov, kot so Actress, Madteo in celo Aphex Twin, vendar bodisi njihov dejanski vpliv ali zgolj naključje delujeta le kot začimba, tako da plošča suvereno pripada Low Jacku. Tudi sam je v nekem intervjuju povedal, da navdih črpa iz vseh stvari, ki jih je poslušal kot najstnik, in tudi, da kadar poskuša poustvariti kakšen žanr, to naredi zelo po svoje. Mi kot poslušalci to kasneje okličemo za inovacijo, saj vzeti navdih iz obstoječega materiala in ga predrugačiti do te mere, da zveni sveže, ni mačji kašelj.

Na plošči najdemo tudi nekaj komadov, ki bi se s svojo intenzivnostjo lahko znašli tudi na prejšnji plošči. Takšna sta Coqueline Cloarec (Steps) in Judo Coaster, vendar vseeno prevladuje melodija, ki daje komadom prostor za dihanje. Celotna plošča je zastavljena bolj pripovedniško in do neke mere nostalgično, saj je bila ustvarjena z mislijo na najstniška leta v obalnem mestu, ko so se s prijatelji družili ob svetilniku. Tudi naslovi komadov so v resnici insajderske reference in šale, ki jih bodo zares prepoznali le ljudje, s katerimi jih je doživel.

Veseli smo, da je Low Jack s svojo ploščo z nami delil del svoje zgodbe. Tako smo kot poslušalci korak bliže njemu kot osebi. Kot producent pa je s to ploščo le še bolj upravičil svoj sloves kot eden najbolj inovativnih producentov trenutno na sceni. Že osemindvajsetega tega meseca pa se lahko o Low Jackovi posebnosti prepričate tudi sami, v ljubljanski K4 ga bo namreč pripeljal letošnji festival Stiropor.