Sub Pop, 2015

Low se vračajo na svoje stare, počasne, a intenzivne tirnice lastne zvočne estetike, ki so jo mediji strumno poimenovali kar slowcore, in s tem na trdo pregnetli in zamejili odmeve raznolikih tradicij punk rocka, americane, countryja in duhovnih pesmi, jim dodali ščepec sodobnega pridiha post rocka ter jih upočasnili, vpeli v lenobne ritme in čudovite zvene in v krhek, skrajno subtilen preplet vokalov. Ustvarili so žanr, katerega prvaki so že od samega začetka, oziroma so ena redkih zasedb, ki pravzaprav pooseblja žanr, a ga hkrati z vsakim albumom skozi zven že presega. Duh vedno uhaja iz krste, pravijo verni. Enajst studijskih albumov v dvaindvajsetih letih seveda formo ustoliči, a jo hkrati tudi upeha. Čeprav Low v tem času pravzaprav niti niso povili švoh plošče, se ustvarjalnost na neki točki vedno delno utrudi v intenzivnosti izraza. Tu ni izjeme in globina glasbe Low se je delno stanjšala, a nikoli usahnila niti postala plitva. Nova plošča, naslovljena ‘Ones And Sixes’, nadaljuje zven njihovih zadnjih treh plošč, a ga širi in poglablja. 

Low so v preteklosti ustvarili samosvojo glasbo, ki je rockersko ekspresijo približala na rob tišine s tiho, šepetajočo zvočno dinamiko, v sebi skrajno prepustno, polno dramatičnih in intenzivnih premolkov, ki so tihim zvokom okleščenih tolkal, basa in kitare ter vokalov podelili isto mero rezkosti, donečnosti in ostre intenzivnosti, značilne za njihove hitrejše in energične ter bolj hrupne punk rock kolege. Minimalizem v rocku še nikoli ni zvenel tako težko, a hkrati prepustno, tako skopo, a hkrati bogato in ne nazadnje tako krhko, tiho, nežno, melodično, a obenem ostro intenzivno. Primer tega na novi plošči predstavlja čutna skladba ‘Into You’. Skoznjo lahko razberemo osnovno besedilno nit plošče ‘Ones And Sixes’, ki se giblje v prostoru neutelešenega dvogovora, dialoga, ki pa ni ekspliciten v formi, temveč podajan od pesmi do pesmi. To je dialog med zakoncema, ustvarjanje in ohranjanje odnosa v svetu in veri, z vsemi dvomi, nesporazumi, vsem preslišanim in prezrtim in vso krhkostjo vred ter z vsemi zunanjimi odmevi, ki se vtiskujejo vanj. Uvodna pesem ‘Gentle’, ki skozi petje utelesi besede, kot so ‘tišina’, ‘nežno’, ‘bitka’, ‘stabilnost’, ‘mučenje’, ponudi širši vsebinski okvir, nekakšen generalen šum, ki nato tli v ostalih besedilih. Na zvočni ravni pričujoče pesmi, v kateri je v ospredju tesnobno zveneč, popačen sintetizator z umazanim beatom in premeščajočimi vokali, pa izreče bistvo plošče - nežno, a ubijajoče, kot miren pogovor pred intenzivnim čustvenim izpadom. A kot pravi refren ‘It doesn’t need to end this way’ … vera Low ostaja skrajno krhka, a ravno v lastni krhkosti neomajana. In močna, saj se vedno znova vzpostavlja. Kot njihova glasba skozi več kot dvajset let zvenenja.

Danes je glasba Low v svojih aranžmajih še vedno skopa, a vendarle poglobljena, večplastna, slojevita z dodatkom klaviatur in efektov. Če je bila plošča ‘The Great Destroyer’ prelomna v svojem prehodnem značaju k zvoku današnjih Low, je bila ‘C’mon’ iz leta 2011 prelomna za vnos prostorskosti, resonance prostora v njihovo glasbo kot svojstveno mistično poosebljenje svetega, ki vedno tiho tli v njihovi glasbi. Ja Mimi Parker in Alan Sparhawk sta še vedno dejavna predstavnika mormonske cerkve. A »kongregacija lahko ubere tudi svojo pot,« pravi pesem ‘Congregation’, in glasba ter sporočilnost pesmi Low se še vedno lahko bereta in poslušata kot sodobna duhovnost par excellence. Njihova glasba je s tem pridobila dodaten, prepusten sloj uglasbenega šuma, ki tli tudi na novi plošči, posneti v studiu Justina Vernona iz Bon Iver. Ta prostor je na novi plošči del celostnega zvena, tli v popačenosti glasbil, iz skopih, a občasno zvočno ojačanih udarcev bobna, v uporabi odmeva in zamika, pritajenega dromljanja, v oddaljenih vokalih in zamazanem zvenu kitare, basa ter klaviatur, zadnji dve suvereno v rokah Steva Garringtona. Končno se je utelesil in usidral v glasbi in dal glasbi Low nov zagon in potrebno intenzivnost, hrapavost in ostrino, ki paradoksno tlijo in izvirajo iz nežnosti spoja zvena in prepleta moških in ženskih vokalnih aranžmajev. Ti so bili vedno nosilec glasbe Low, so utelešenje samosvojega branja tradicij folka, countryja in duhovnih pesmi. Alanov je tokrat večkrat v ospredju, v prvem zvočnem planu, je bolj poln zanosa, občasno celo vihravosti, kot v skladbi ‘No Comprende’ v sozvočju z rezkim riffom kitare in udarnejšim ritmom. To je glasba svojstvenih zamikov in premestitev, subtilno ukrojenih v formo pesmi, ti zamiki pa zamenjujejo prostor premolkov in tišine njihovih starejših skladb. Skozi tovrstno produkcijo, ki je sokreacija producenta BJ Burtona, ki je zamenjal Jeffa Tweedyja z zadnje plošče ‘The Invisible Way’, zveni doslej najbolj ostra, a hkrati najbolj spevna, celo popoidna stran Low, predvsem v skladbah ‘What Part Of Me’ in kalifornijsko sanjavi ‘No End’. Plošča je utelešenje melodičnosti, v katero se vtiskuje nekaj umazanega, tesnobnega, a na povrhnjici sladkobnega. ‘Ones And Sixes’ tokrat ne pozna šibke pesmi, njen vrhunec pa je najdaljša skladba ‘Landslide’, prehod iz zamolklosti v veličastnost in intenzivnost zvena v več kot devetih minutah. Lahko jo poslušamo kot celovitost zvena Low od začetkov v devetdesetih pa vse do danes. Ta zven zaradi hipne narave konzumacije glasbe morda ni več v ospredju medijskih in kritiških ušes, a ne privoščite si, da bi ga zamudili, kajti novi Low so enako vznemirljivi, kot so bili, ko so jih taisti ljudje potiskali v ospredje sodobnega rocka.