Glitterbeat Records, 2020

Ob koncu tega neoporečno nepozabnega leta 2020 se oziramo nazaj in z negotovim pričakovanjem pogledujemo v prihodnost. Ni se zgodilo prav veliko v dogodkovnem pomenu besede, pa vendar je bilo zato tisto, kar se je, toliko bolj - zapomnljivo. Recenzentko prav ob zapisu teh besed začne nekaj stresati - nekakšna razjarjena višja inštanca, ki ti s koščeno roko mrko žuga ‘ne kritiziraj leta pred njegovim koncem’. Soba se kar naenkrat zdi kakor v vetru majajoča se drevesna koliba in situacija vzbuja rahlo nelagodje kot med nevarno vožnjo po razbrazdanem terenu. V rahli zmedenosti ugotovim, da je manjkalo še to - potres - nekaj zares pompoznega za zaključek v stilu.

Iskreno rečeno, uvod ni bil mišljen tako dramatično, pa vendar mu v danih okoliščinah in v luči iztekajočega se leta to dopustimo. Na srečo namesto ruševin na nas čakajo zgolj ostaline glasbenih izidov, ki jih v glasbeni redakciji še nismo uspeli posebej izpostaviti. Med brskanjem po glasbeni zapuščini iztekajočega se leta se ustavimo pri izidih založbe Glitterbeat, pri kateri je konec oktobra izšla plošča We Are ruske štiričlanske vseženske zasedbe Lucidvox, ki jo je bilo na frekvenci 89.3 že moč slišati v glasbenih opremah ali drugih prispevkih.

Vendar pri Lucidvox ne gre za naključno odkritje naključnega uspeha. Moskovčanke so letos izdale svoj drugi dolgometražec, prvi pri omenjeni priznani založbi Glitterbeat, ki je obenem tudi njihova prva mednarodna izdaja. Z bendom so začele leta 2013, po njihovih besedah naj bi šlo pri vsem skupaj samo za zabavo, saj tako rekoč nobena izmed njih ni imela glasbenega predznanja. Sledila je serija EP-jev, na katerih so zvočno črpale iz svojih primarnih vzorov tipa Sonic Youth, Pixies, White Stripes, ter Joy Division, Pink Floyd in predvsem Warpaint. Slednje so jih predvsem zaradi dejstva, da so zasedba samih glasbenic, najbolj motivirale. V zahodne vplive so vnesle elemente ruske folklore ter zadnja leta počasi začele oblikovati prepoznaven zvok. Leta 2018 so se med turnejo po Evropi ustavile tudi v ljubljanski Menzi pri koritu v okviru festivala MENT. Poleg drugih vedno bolj prepoznavnih ruskih zasedb, kot so v zadnjem času Shortparis, Electroforez in druge, je Lucidvox torej še en bend, ki iz živahnega ruskega podtalja vse bolj prodira na zahod.

V glasbi Lucidvox je danes ostalo le malo začetnega imitatorstva. Namesto tega se v svojem zvoku, ki bi ga generalno lahko vključili pod širšo oznako alt rock, podajajo na raznotera pretežno transoidno psihedelična območja rocka, ponekod svinčeno težkega stonerja ter postpunka, drugod krautrockovskih preigravanj in punkovske transgresivnosti. Prav posebno kvaliteto okultističnega in magičnega pridobijo s poudarjanjem ruskih poganskih prvin z vokalnimi linijami, pétimi kakopak v ruščini. Iz teh se nam jezikovni barieri navkljub pred očmi nehote slikajo prizori iz prostranih sibirskih step, v katerih prebivajo čarobna bitja, ki se v metaforah pogovarjajo z gozdnimi živalmi, po srebrnem nočnem nebu pa plujejo čudežne leteče ladje. 

Ravno s kombiniranjem vseh teh elementov Lucidvox na We Are dobro ujamejo tisto, kar naj bi bila enigmatična ruska duša. S prepredanjem trših, nasičenih in glasnih prvin ter neulovljivih, otožnih ženskih glasov, ki naj bi pripovedovali zgodbe osebne, še zlasti težavne narave, se ustvari značilna polariziranost. Po eni strani punkersko neotesana in revolucionarna, po drugi strani globoko domoljubna in vdana tradicionalnemu. Na prvi pogled brezbrižna, neprizanesljiva in hladna, po srcu topla. V določenih pogledih vdana v usodo, razočarana nad tegobami, ki jih prinaša neprizanesljiv tek življenja - kot na primer v skladbi The Knife, ki dokumentira družinsko nasilje, ali v komadu Runaway, ki izpričuje zgodbo pevkinega brata o izkušnji zapora. Vendar se zdi, da se zasedba, usidrana v žalosti, tej ne postavlja po robu, temveč jo sprejema kot inherenten del življenja. Namesto aktivni kritiki se predaja begu v fantazijske svetove in konec koncev iz mračnosti iznajde svojevrstno lepoto.

Kar je bilo do sedaj v glasbi zasedbe Lucidvox še manj izčiščeno in prepuščeno naključju, dobiva na albumu We Are že bolj dodelano, drznejšo zvočno podobo. Glasbenice počasi, a odločno klešejo svojo identiteto z izbranim prepletanjem glasbenih stilov. Zlasti gre izpostaviti domiselne bobnarske premete Nadye Samodurove, ki spretno menja ritem in vnaša prepotrebno dinamiko tja, kjer bi se skladbe sicer lahko zdele že preveč nasičene in razvlečene. Tudi kletvam podobni ponavljajoči se vokali znajo z vztrajanjem na isti višini na trenutke izgubiti poslušalca. V takšni gosto tkani monolitski atmosferi zato včasih prej kot odzemljena eskapada nastopi otopelo iskanje izhoda. Vendar ima zasedba z močnejšimi, bolj inventivnimi platmi albuma dokazano dovolj potenciala, da v prihodnje zruši tovrstne zidove in naredi iz ruševin nove, sveže iznajdbe.