Stroboscopic Artefacts, 2014

Če se je ob Lucyjevem debitantskem dolgometražnem albumu Wordplay For Working Bees njegova založba Stroboscopic Artefacts še nekoliko misteriozno pojavljala in dvigovala zanimanje, pa lahko tri leta pozneje o njej rečemo, da se je že dodobra uveljavila predvsem na polju ekspanzivnega techna, potopljenega v teksture, priložnostno ezoteriko, terenske posnetke in vedno bolj tudi družbeno angažirane zvočne izseke. V današnji Tolpi bumov tako razmišljamo o Lucyjevem drugem dolgometražnem izdelku Churches Schools and Guns, ki jo je v Berlinu delujoči glasbenik izdal februarja letos. 

Namenimo še nekaj besed sami založbi, saj se njena celostna podoba in usmeritev nezgrešljivo izrisujeta tudi na pričujoči plošči. Lucy oziroma Luca Mortellaro se je založniškega posla namreč lotil zelo premišljeno in holistično ter bolj kot samo k oblikovanju zvočne identitete teži pravzaprav k temu, da založbo vzpostavlja kot celokupno kulturno entiteto, pri čemer je treba izpostaviti skupino Oblivious Artefacts, ki skrbi za vizualno podobo založbe, ter duo Dadub, ki pod imenom Artefacts Mastering po svoje kroji zvočno prezenco njihovih izdaj. A dotaknimo se najprej sporočilne plati pričujočega albuma. 

Medtem ko je Lucy svoje vizije na prvem albumu podajal še nekako skrivnostno in subtilno, lahko za Churches Schools And Guns zanesljivo rečemo, da ploščo vsaj delno zaznamuje večja neposrednost. Naslovi skladb niso več ena velika besedna igra, ampak se vežejo na konkretne in aktualne pojave, ki jih avtor dojema kot problematične in potrebne razmisleka. Kot nekdanji študent kognitivne znanosti se, jasno, veliko ukvarja z vprašanji svobodne volje, družbenega delovanja in zavesti ter tudi preseganja le-te. 

Kot posebej pomembno velja zato omeniti tretjo skladbo The Self As Another. Naše zavedanje samih sebe in potreba po tem, da smo »nekdo«, je namreč tisto, kar v moderni zgodovini omogoča razvoj in veljavo pojmov, kot so življenjski stil, vrednote, pripadnost in identiteta. In – če še niste uganili – vse to je mogoče kupiti. Agitatorski govor iz filma The Network, ki kliče k družbenim spremembam in ga Lucy vključi v drugo skladbo Leave Us Alone, sicer datira v 70. leta minulega stoletja, a je danes pravzaprav enako relevanten. Zgodovina se morda ne ponavlja dobesedno, a človeštvo se vedno ujema v podobne pasti. Lucy sicer to večno ponavljanje še vedno orisuje nekako megleno, a kot našo glavno nadlogo izpostavlja prav apatijo.

Na drugi strani se zato zvočna podoba z nekakšno mehansko toplino trudi oddolžiti za zahtevne pomisleke, ki jih terja tematska usmeritev albuma, in kot taka odpelje na zvedavo ekskurzijo, ki se na enem mestu vleče po širokih, sanjavih poljih, že naslednji komad pa poslušalca zabriše v hipnotični kaos industrijskega bobnenja, od koder mora ta nato splezati v naslednjo skladbo Follow the Leader, pri kateri se iz prvotne statike in prasketanja izvije grleno petje, kar nas pripelje nazaj do Lucyjevega več kot očitnega pozivanja k nekakšnemu višjemu zavedanju in izogibanju vdanosti v usodo. Ploščo umiri s temačnim teptanjem in dinamičnimi okrasji v komadu Catch Twenty Two, a se k pravovernemu pokanju vseeno vrne v Illusion of Choice. Po tej skladbi se plošča dokončno prelomi, od tehnoidnega razbijanja, prijaznega tudi in predvsem klubskim ambientom, preide v eterične in sanjave linije, ki na nekaterih mestih vseeno ostajajo zaznamovane s kovinskimi zvoki in prasketanjem, na drugih pa že skoraj z osladnim zvončkljanjem. 

Zaključna skladba Falling tako izzveni kot nekakšna meditacija, ki naj bi poslušalca, ko prestane vse miselne preskoke, ki jih je od njega terjala plošča, čim manj stresno vrnila v njegov vsakdan – predhodni pozivi k jeznemu ukrepanju in družbenemu delovanju so vmes zbledeli. Lahko bi se obregnili ob to, da gre pri tem pravzaprav za svojevrstno potuho poznega kapitalizma, a ne gre pozabiti, da pravzaprav govorimo o glasbi, ki je sicer res vpeta v siceršnje ekonomske zakonitosti, kljub temu pa gre njen smisel iskati predvsem v nadgrajevanju vsakdanjosti in povprečnosti, iz katere se je Lucy ponovno dvignil s konkretnim samostojnim dolgometražcem.