Kamizdat, 2020

V nocojšnji Tolpi bumov se bomo posvetili novemu albumu slovenskega multimedijskega umetnika in eksperimentalnega elektronskega glasbenika Luke Prinčiča, ki je proti koncu lanskega leta pri lastni založbi Kamizdat izdal ark/d, amorphic. Plošča predstavlja nadvse zanimivo spremembo v Prinčičevem kreativnem procesu. Izdaja je bila namreč v celoti ustvarjena v odprtokodnem programu SuperCollider, ki glasbenikom omogoča sintezo zvokov s pomočjo računalniške kode. Izdaja sestoji iz le ene skladbe, dolge dobrih 39 minut ter razdeljene na devet poglavij. Konceptualno se Prinčič spušča v bolj temačne vode človeškega obstoja in doživetja ter temu primerno uporablja mrakobno elektronsko glasbo. 

Vsako od devetih poglavij ima lastno temo, ki se občutno razlikuje od ostalih, v njih pa ne pride do večjih čustvenih sprememb ali morebitnega dodajanja glasbenih elementov. Zato se zdi, da glasba določenega poglavja stagnira oz. se namenoma ustavi, kar še poveča nelagodje. Kljub temu se Prinčič izogne uporabi zvočnih zank in repeticije, kar je tudi ključni faktor pri doseganju neprijetnega občutka. Uporabljeni zvoki so potisnjeni do ekstremov – tako v notnem črtovju kot z zvočno strukturo in dodanimi efekti. Sinti na trenutke skoraj spominjajo na letala, ki švigajo po nebu in za sabo puščajo najtesnobnejši odmevajoč hrup. Na plošči večkrat slišimo dodobra zmanipulirane enostavne frekvence ter ritmično praskanje in pokanje. Pojavi se tudi industrialno kovinsko udarjanje, ki se zdi dokaj resnično, četudi je bilo narejeno računalniško. Prehodi med poglavji so dostikrat sila nenadni, udarni in strašni, nastopijo pa tudi preposti fadi, pri katerih se eno poglavje prelije v drugo. Razvoj plošče je na trenutke trzajoč, spet drugič spokojno miren, a vse skupaj deluje kot enoten zvočni potep.

Zvočno ark/d, amorphic spominja na žanre, kot so drone ambient in z modularno sintezo nastale prvinske oblike elektronike. Četudi lahko v zvoku slišimo podobnosti, nam jih Prinčič ponudi na svojstven način, v neki novi zvočni obliki. Zvočni aspekt je na albumu izredno poudarjen, saj je dal avtor med ustvarjanjem prednost strukturi zvoka pred kompozicijo, zaradi česar se plošča zdi zvočno bogatejša. Struktura glasbe še poglablja koncept izdaje, ki je, če sklepamo po naslovu, amorph, netelo, saj telo oz. oblika – vsaj v zvočnem vidiku – ne obstaja. Prinčič pa to še nadgradi, saj se zdi, da se je pri ustvarjanju aktivno izogibal in se tudi izognil stvaritvi nečesa, kar bi že prej slišali, zato temu v relaciji do drugega obstoječega ne moremo zares pripisati oblike. Ni semplov ali česa drugega, kar bi nas spominjalo na kaj znanega, le absolutni digitalni zvok. 

Prinčičeva glasba ne asociira na podobe inštrumentov ali česar koli drugega iz zunanjega sveta. Ko poslušamo, si v glavi ne ustvarjamo slik, saj smo podrejeni slušni izkušnji. Ko doživljamo ark/d, amorphic, je zato zvok vse, kar je. Tako izolirane in popolnoma predane izkušnji si nas plošča prisvoji. Omogoči, da se na koncu zazremo tudi sami vase, saj takrat ne vidimo drugega kot same sebe in to, kar se dogaja v nas. Takrat zunanji svet za poslušalca preneha obstajati – ostanemo sami z zvokom in svojim doživljanjem tega zvoka. Prinčič pa krmilo med plovbo po umskem valovju brezkompromisno usmeri v mračne globine. 

V drugem poglavju, imenovanem gcdmod, si nas zvok preprosto podredi, ko skladba ves zvočni prostor zapolni s pulzirajočimi sinti, ki odmevajo v neskončnost. Ravno smo dodobra padli v glasbo, ko nas lovke iz temnih globin povlečejo še globlje. Med poslušanjem plošče trikrat tako rekoč pridemo na površje, če štejemo tudi prvo poglavje. Začnemo zgoraj, se spustimo v globine, v sredinskem poglavju zopet pogledamo ven, potem nas spet požre tema in na koncu še zadnjič pridemo po zrak. Ob poslušanju ark/d, amorphic se ne izogibamo podtalju človeške duše in si ne zatiskamo oči, ko smo soočeni s temno stranjo človeškega doživljanja. Obstajamo, pride in nas uniči, gre, mi se poberemo ter »smo« dalje. Seveda ni vse le muka in trpljenje, vsaj ne v isti meri. Vsak potop je drugačen od ostalih in vsak zajem zraka je slajši od prejšnjega.

Med poslušanjem plošče nam zvok ne pričara oblik, tako kot nima oblike tisto, kar je v naši glavi. Tisto, kar zares občutimo, se izogiba determinizmu forme, a vendar se nam zdi tako resnično, kot če bi jo imelo. Vseeno obstaja kot zvok, čustvo, misel ali ideja. Občutki poslušanja glasbe so samoreferenčni in so izven naših predstav o obliki. Ta ni več važna, saj obstoj česar koli očitno ni več pogojen z njo. To ni le posledica digitalne narave sinteze zvoka, pač pa tudi ideje spiritualnosti. Človeški um in duša nimata jasne oblike ter je tudi ne potrebujeta. 

Prinčič nam želi odvrniti pogled od oblike, da bi raje ugledali čisto vsebino brez forme, ki jo obkroža. Tako smo poslušalci bolj odprti za dojemanje in doživljanje zvoka in se ne osredotočamo na odvečen balast okoli njega. Ark/d, amorphic nas v to s svojim izjemnim zvokom nepopustljivo prisili. Ob poslušanju doživljamo ene najtemnejših, vendar brezobličnih občutij. Tam so le zvoki, ki jih kot takšne dojemamo in ki bodo minili, tako kot mine plošča ark/d, amorphic.

Konec albuma pripelje do spremembe in narekuje novega človeka, zgnetenega in prerojenega v temi. Ko smo doživljali, smo se spreminjali – upamo lahko, da na bolje. Temo smo morali doživeti, da smo jo lahko pustili za sabo in bili preobraženi, pa smo morali opustiti tudi obliko. Če je ne bi, bi ostali pri njej in ne bi doživljali samo vsebine. Tako ne bi napredovali in ne bi pridobili širšega pogleda, ker bi poznali le svetlo stran, ne pa tudi temne. Potrebujemo tako slabo kot dobro, tako zamorjeno kot veselo, da spoznamo same sebe in se razvijamo kot osebe. Luka Prinčič nas s svojo novo izdajo ark/d, amorphic spominja na to.

Tolpo bumov je pripravil vajenec Urban Mihevc.