LUKA PRINČIČ: Sad Sam Lucky Outtakes

LUKA PRINČIČ: Sad Sam Lucky Outtakes

Recenzija izdelka
LUKA PRINČIČ - Sad Sam Lucky Outtakes
1. 1. 2014 - 19.00

Kamizdat, 2013

 

Glasba današnje Tolpe Bumov je bila narejena za plesno predstavo Matije Ferlina z naslovom Sad Sam Lucky. Predstava, prav tako pa seveda tudi glasba, bazira na delih domačega ekspresionističnega pesnika Srečka Kosovela, čigar verzi so aktualni še danes. Najbolj aktualne so prav gotovo Kosovelove osebne izpovedi, ki bazirajo na notranjih konfliktih, v katere pa Srečko žal ni imel kaj dosti uvida. To je seveda povsem razumljivo, saj koncepti, kot so nezavedno in obrambni mehanizmi, takrat še niso bili nekaj splošno znanega. Kosovelovi verzi zato izžarevajo tesnobo in večno nezadovoljstvo, česar odrešenje se nahaja le v transcendenci z razponom vse do smrti. Umetniška zavest je sicer v naslednjih 100-tih letih izredno napredovala, kljub temu pa je ostala ignorantska do jedra problema, iz katerega se porajajajo tesnoba, dekadenca in depresija. Zato je današnja umetnost povečini še vedno skrajno temačna, človekove notranje disharmonije in s tem povezana umetniška izražanja pa jemlje za brezčasna, vedno sodobna in aktualna. Na prav zaskrbljujoč način zato sodobna eksperimentalna in konceptualna glasba pogosto časti statiko, ki je popolno nasprotje česarkoli življenjskega. Statika in temačnost pa sta tudi dve glavni značilnosti danes predstavljane plošče Sad Sam Lucky Outtakes.

“Music is purposefully static, compositions do not contain ‘proper’ beginnings, developments, or endings. They are like frozen images of intensity, half Kosovel’s half Ferlin’s, suspended in twilight”. To so besede, ki spremljajo izdajo Sad Sam Lucky Outtakes in glasbo prav lepo opišejo. In kar je še bolj pomembno, izredno lepo opišejo osebne probleme Srečka Kosovela, s tem pa tudi probleme današnje družbe. Srečko Kosovel, ali pa konec koncev kar Kranjski Janez, je popolnoma statičen v svojem duhovnem razvoju, saj je družba sistematično ignorantska do človekove notranjosti. Duhovni razvoj v smislu Freudove misli, “Tam, kjer je bilo ono, naj bo jaz”, pa je aplikabilen tako na čas prve svetovne vojne, kot tudi na čas pametnih telefonov in informacijske dobe. Kajti vse dokler bo človek statičen v odnosu jaz-ono, ga bodo v neskončnem krogu vrteli nezavedni mehanizmi, ki iz distance izgledajo kot statično nihanje oscilatorja, od blizu pa kot tiste trdovratne navade in situacije, katerim kar ne moremo in ne moremo ubežati. In to je ta ultimativna statika preko identične repeticije, ta večna tesnoba, ta začaran krog človeške nesreče, katerega kar ne moremo in ne moremo zapustiti. In zato je statika v glasbi Luke Prinčiča v kontekstu Kosovela še kako na mestu, saj s tem poudarja in opozarja na stvari, ki so aktualne že čisto predolgo časa. Problem, ki ga jaz ob tem vidim, pa je predvsem v tem, da ni nikakeršnega poudarka na “predolgo časa”, saj se tesnoba in temačnost ne obravnavata iz neke distance, ampak se zdita nekaj arhetipskega. Apokaliptičnost skozi ploščo ne popušča, žarka upanja pa ni zaznati, saj se niti en komad skozi čas ne razvija. In četudi odmislimo to kritiko iz ideološke pozicije, se bo verjetno marsikdo strinjal, da je prostor ambientalne drone glasbe vse preveč nasičen z nepopustljivo temačnostjo in da se tudi iz tega razloga na plošči pogreša več razgibanosti. In če se naslonimo na tehnike in glasbene metafore Srečka Kosovela, potem lahko rečemo, da se pogreša predvsem kontrastiranje z razponom med krikom in tišino ter disonanco in harmonijo.

Iz zvočnega vidika je plošča Sad Sam Lucky Outtakes izredno dovršena in odlično funkcionira kot povezovalni element med preteklostjo in sedanjostjo, kar je bil obenem tudi namen plošče. Čustvena ekspresivnost je skozi zvok izredno intenzivna in nemoteno teče, na drugi strani pa je plošča iz vidika harmonije in forme izredno toga, s čimer mislimo na poprej omenjeno statiko. In ker zvok na albumu asociira na določena dela Andreia Dergachyova, Elleni Karindrou ali pa ploščo Insomnia Norvežana Biosphere, hkrati pa ni nekega zvočnega ali harmoničnega razvoja, se zdi kot da se sprehajamo po spominskih zankah, oziroma da gledamo nekakšen zvočni “slideshow”. “Slideshow”, ki sicer odlično funkcionira znotraj začrtanega koncepta, a vseeno “slideshow”, ki smo ga že nekoč videli, nekje pred desetimi do dvajsetimi leti. Tako da, če želimo biti natančni, bi bilo bolj smotrno poprej omenjeno sedanjost nadomestiti z nedavno preteklostjo.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.