Werkdiscs/Ninja Tune, 2012

distribucija: Matrix Music

Prav zanimivo sodelovanje med založbami je nastalo ob novi plošči londonskega producenta Lukida. Svoje moči sta združili na pol podzemna Werkdiscs in neodvisna velikanka Ninja Tune, ki se zadnje čase spet začenja spogledovati z vsem, kar tam zunaj zveni zanimivo in kaže dober potencial. In tako je tudi prav, saj si Lukid nedvomno zasluži vso pozornost s svojim četrtim albumom Lonely At The Top, in Ninja Tune mu jo lahko brez problemov zagotovi, kljub pomislekom o vlogi glasbenih založb v novem digitalnem veku. Ampak dejstvo, da je matična internetna trgovina pri Ninja Tune že razprodala vinilne zaloge albuma, kaže na pozitiven trend ali pa vsaj na veselo občutje, da ne kaže kar tako obupati. In kako tudi bi obupali, če je okoli nas toliko dobre glasbe.

Lonely At The Top zveni kot zelo samoobsedeni naslov, ki pa menda ne izhaja iz samozavestne pozicije, da nad njim ni nikogar drugega, ampak iz dejstva, da je materiale in navdih za ploščo Lukid našel na podstrešju hiše, v kateri je živela njegova babica. Tam je v zaprašeni škatli našel kopico starošolnih kaset, v kateri se je poleg številnih jezikovnih tečajev znašla tudi ena z napisom Disco. In prav s te prihaja prvi komad plošče z naslovom Bless My Heart, ki je doživel le blagi tretma in skuša posredovati zelo specifičen zvok, ki ga imajo samo kasete. Sam pravi, da kasete zvenijo nekako žalostno in osamljeno. Tega se dandanes resnici na ljubo spomnijo le redki. Sam pri sebi ne vem, kdaj sem nazadnje karkoli poslušal s kasete, ampak nek občutek se vendarle nariše v spominu, kar je dobro izkoristil tudi Lukid. Za tem sinonimom se mimogrede skriva oseba z imenom Luke Blair, ki se je v postopku snemanja albuma odločil vse skupaj zastaviti z uporabo starega Dellovega prenosnika, MacBooka, nekaj synthesizerjev in, kar je najpomembneje, magnetnega traku.

Po treh albumih za založbo Werkdiscs, ki so si sledili v vrstnem redu Onandon leta 2007, dve leti kasneje Foma in leta 2010 še Chord, se Lukid ni nič kaj dosti sekiral glede kvalitete posnetkov in tehnične perfektnosti. Ta zadnja lastnost je lahko pri starih in novih generacijah reformiranih IDM-ovcev zelo občutljiva, saj ciljajo predvsem na divje preproducirane izdelke, ki v celoti izgubijo človeško komponento in so tako sterilni, da jih je skoraj boleče poslušati.  Lukid se tukaj ni dal motiti in je delal tako, kot je v tistem trenutku uspelo, vse skupaj presnel na magnetni trak in šele potem predal naprej.

Prav zaradi te dvoličnosti dobimo ploščo, polno nasprotij, ki žanrsko skače iz enega konca do drugega, nad čimer smo lahko iskreno navdušeni, po zvočni plati pa izpade zelo izčiščeno in obenem zelo zaprašeno. Mešajo se strgani ambienti, ki spominjajo na plošče šefa založbe Werkdiscs Darrena Cunninghama, obenem pa nas lahko zatresejo strukturirani ritmi Lukidovih zgodnjih izdaj in kasnejših raziskav na njegovi lastni založbi Glum. In definitivno plošča Lonely At The Top nadgradi zelo gladko zvočno podobo, ki jo je Lukid na primer ustvaril za dokumentarni film Personal Best, ki ga je o štirih talentiranih atletih, odraščajočih v londonskih getih, posnel njegov brat Sam Blair. V glavnem, v današnji ediciji Tolpe bumov bomo poslušali vznemirljivo ploščo, ki bo z zvočno širino sicer zmedla žanrske puriste, z zaprašenim zvokom razjezila zvočne perfekcioniste in z naslovom takoj zavedla tiste, ki jim gredo na živce zvezdniški egoisti.