Tin Angel Records, Meat Machine, Unheard of Hope (TAR / MM / UOH), 2024

Kaj nas zaznamuje po ovinkih učenja, ki jih ubiramo, in kaj vse ponuja preprostost, sta dve vprašanji, ki se porajata ob poslušanju četrte plošče Mabe Fratti. Glasbenica in producentka prihaja iz Gvatemale in trenutno prebiva ter ustvarja v Ciudadu de Méxicu. Za seboj ima številne projekte, poleg solističnega muziciranja pa deluje v štiričlanski zasedbi Amor Muere in dvojcu Titanic. Aktualno ploščo je osmislila sama in jo pripravila v sodelovanju s trobentačem Jacobom Wickom, bobnarjem Gibránom Andradejem, Estrello Del Sol s flavto in s svojim partnerjem, multiinštrumentalistom Hectorjem Tosto, ki je pod nazivom I. La Católica pričujoč dolgometražec tudi produciral.

Fratti je kot otrok sprva igrala klavir, a se je med sedenjem ob njem prevečkrat zasanjala in urjenje v sprehajanju po tipkah opustila. Nato si je zaželela igrati saksofon, a ga zaradi respiratornih težav ni mogla, nakar je presedlala na godala in se klasično izučila za violončelistko. Spominja se, kako sta z materjo velikokrat špancirali po ploščarni s paleto klasičnih izdaj, ki jim je vselej nadobudno prisluhnila. Enkrat ji je oče domov prinesel tudi plošček z violončelistom na naslovnici. Ime György Ligeti ji takrat ni kaj dosti povedalo, a jo je ob poslušanju spodnesla nenavadna glasba tega avantgardnega skladatelja 20. stoletja, ki si je zaradi svojih prijemov komponiranja prislužil ugled kot izredno inovativen ustvarjalec. Spet drugače je nanjo napravila vtis pretanjena čelistka Jacqueline du Pré, prav tako klasična glasbenica. Fratti se je kot deklica, vzgojena v religioznem duhu, pojila predvsem s klasično glasbo, med odraščanjem pa je uho prislonila še marsikam. S prijateljicami in prijatelji si je izmenjevala cedejke in se tako izpostavila panku. Prijali so ji Radiohead, ob postopnem udomačevanju v glavnem mestu Mehike pa je predvsem uživala v tamkajšnji jazz sceni in v kreativnosti glasbenikov in glasbenic, ki so se prepuščali nenehnemu preizkušanju ter izumljali zvočna čudesa. Zaznamovala jo je ta osvobojenost, iz katere so izhajali. Sorodna ji je bila iznajdljivost, s katero so ustvarjali. Mabe Fratti je zrasla v vidno predstavnico južnoameriške avantgarde.

Njen krhek in odločen, čist glas in prijetna hrustljavost toplo zvenečega violončela sta močna elementa v njeni celotni diskografiji. Prvenec Pies sobre la tierra iz leta 2019, ki je izšel pri založbah Hole Records in Aurora Central, je denimo izrazito plavajoč, prinaša uglajeno zlitje glasu, strun in elekronike, predvsem pa v vseh pogledih odseva spretnost glasbenice. V času, ko so produkcijska sredstva za ustvarjanje glasbe in njeno deljenje marsikomu dostopna in smo priča nadvse raznolikim izdajam, lahko pride mojstrstvo določenih glasbenic in glasbenikov še posebej do izraza in v tej luči zasije tudi čudovito delo Mabe Fratti.

Drznemo si zapisati, da od Fratti upravičeno pričakujemo izvrstnost. Na solističnih izdajah je vedno znova ponudila dodelane skladbe, ki pa so se skozi leta iz zasanjanih nežnih melodij prelevile v udarnejše, mogoče celo za ščepec pogumnejše komade, ki poslušalko z vso silovitostjo objamejo, pretresejo in venomer olikano pobožajo.

V tem oziru je tudi album Sentir que no sabes še en domiselno pripravljen uvid v glasbeničino raziskovanje zmožnosti kombiniranja violončela, lastnega glasu in izbranih pridruženih glasbil ter produkcijskega peglanja. V marsičem pa je tudi malce drugačen od njenih prejšnjih. Zven je veliko bolj popoiden. Fratti se je v kompozicijah s predahi poigravala bolj kot prej, pri čemer poudarjeni bobni odigrajo ključno vlogo. Album tvorijo tudi bolj izčiščeni, a razdrobljeni sklopi, med katerimi sta osrednja dva – tu so skladbe s podlago v eksperimentiranju s telesom osrednjega glasbila in pa kantavtorske pesmi. Slednje se nadalje delijo med bolj minimalistične in neposredne ter tiste, ki delujejo kot dela orkestralnih razsežnosti; enkrat so zelo organske, spet drugič spevni hibridni spoji elektronike in akustike.

Neposreden vstop v delo Sentir que no sabes se pripeti v skladbi Kravitz, ki namiguje na avtoričino naklonjenost glasbi Lennyja Kravitza, poslušalko pa potegne v vse prej kot sproščen, šarmanten gruv. Vsa vprašanja pomena mnenj drugih kot luščine dvomov odpadajo v pesmi Quieras o no. Če vam je všeč ali ne, je odnos, ki ga skozi glasbo prevaja Fratti, sicer občutljiva umetnica, ki svoje stvaritve pospremi v svet s srčnostjo in pozornostjo do še tako majhnih detajlov v glasbi. Takoj za omenjeno skladbo je tudi pesem z naslovom Enfrente, ki se iz kotaleče se gmote razplete v ritmično mrežo s poklonom devetdesetim letom prejšnjega stoletja. Z Elastico II in Elastico se naužijemo igrivega stikanja žime in strun. Poskakujočim lahkotnim melodijam, kot je recimo tista v Márgen del índice, se v kontrast postavi Descubrimos un suspiro, v kateri spremljamo težo korakov velikega bitja. Stopa in sopiha, raste in pometa s strahovi, ki so glasbenico omejevali pri njenem izražanju.